Amalija – sestra Efrema PAVČIČ

V kmečki družini Tita Pavčiča in Rotije Ivančič je bilo sedem otrok, trije fantje in štiri dekleta. Amalija oziroma Malka, kot so jo klicali domači, se je pri dvajsetih letih odločila za življenjsko pot redovnice.

Sestram usmiljenkam se je v postulatu v Begunjah na Gorenjskem pridružila leta 1931. V Družbo hčera krščanske ljubezni sv. Vincencija Pavelskega je vstopila 29. maja 1932 in se za prihodnje delo in poklic eno leto usposabljala v noviciatu v takratni redovni provincialni hiši v Radečah. Po letu dni je oblekla uniformo sester usmiljenk, sivo-modro obleko z velikim belim pokrivalom, in prejela ime sestra Efrem.
Na prvo delovno mesto je odšla v Državno bolnico v Ljubljano 15. maja 1933 in tam ostala deset let. Med letoma 1939 in 1940 je obiskovala bolničarsko šolo Obče državne bolnice v Ljubljani in se pozneje usposobila še za inštrumentarko. Delovne izkušnje je pridobivala v operacijski dvorani znanega kirurga Roberta Blumauerja (1895¬-1970), primarija kirurškega oddelka bolnišnice v Ljubljani. Januarja 1944 je kot ena izmed prvih štirih slovenskih sester, ki so v idrijski bolnici nadomestile italijanske sestre Božje previdnosti in jih je z Marijinega doma v Ljubljani pripeljala takratna idrijska občinska uslužbenka Mira Murovec, nastopila delo bolničarke in inštrumentarke v bolnici in sanatoriju v Idriji. Sanatorij je takrat vodil dr. Ivan Hribernik.
Sestra Efrema je delala v operacijski sobi, pripravljala materiale, prevezovala, dajala injekcije, mavec. Delala je tudi na bolnišničnem oddelku, bila sposobna oskrbeti in zašiti manjše rane ter vedno najti prosti čas za previjanje in dajanje injekcij ljudem po domovih. Do konca vojne je sama ali skupaj z doktorjem Hribernikom skrivaj oskrbovala člane odporniškega gibanja, tako z nujnimi posegi kot s sanitetnim materialom.
Do leta 1951 so usmiljenke v Idriji smele nositi redovno obleko. Po tem je prevzela civilno opravo in kot edina iz tega sestrstva ostala v Idriji. Leta 1952 je napredovala v naziv bolničarke in leta 1956 ji je bil zaradi nadurnega dela odobren dodatek k temeljni plači. Stanovala je v skromni podstrešni sobi stare bolnice. Ker takrat še ni bilo nočne zdravniške dežurne službe, je sama poskrbela za vse, ki so se ponoči zatekli po pomoč. Decembra 1971 je od lokalnih oblasti dobila dovoljenje za nadaljnje delo v zdravstvenem domu. Upokojila se je leta 1972, a še naprej pomagala vsem, ki so jo potrebovali, predvsem tistim, ki so potrebovali obisk na domu. Leta 1973 se ji je zdravstveno stanje zelo poslabšalo in decembra so jo odpeljali v bolnišnico v Ljubljano. Umrla je v sestrski skupnosti v Mengšu istega dne, kot je bila tja pripeljana iz Kliničnega centra Ljubljana zaradi pljučne embolije. Na njeno željo in željo Idrijčanov so jo pokopali v Idriji, kjer je preživela zadnjih trideset let svojega življenja. Idrijska župnija ji je postavila nagrobnik, ki simbolizira srce.

Bila je svetel zgled podobe, kakšen naj bi bil zdravstveni delavec, tako s svojo strokovno usposobljenostjo in predanostjo kot z vedrim značajem. Kljub temu da je bila zelo cenjena, priljubljena in izjemno spoštovana, jo je zaradi njenega verskega statusa doletelo nekaj
povojnega sovraštva. Ker se je leta 1953 udeležila sestanka reda sv. Vincencija v Spodnji Idriji, je bila obsojena na deset dni zapora. Po pritožbi in posredovanju ni bila zaprta.

Pokopana je v Idriji v neposredni bližini pokopališke cerkve Žalostne matere božje. Idrija je po njej leta 1993 poimenovala ulico tik ob novem zdravstvenem domu – Ulica sestre Efreme.