Alojzij HROVAT

Osnovno šolo je obiskoval v Šmihelu pri Novem mestu, gimnazijo pa od šolskega leta 1898/99 v Novem mestu. Po maturi leta 1906 je študiral v avstrijskem Gradcu, kjer je leta 1912 diplomiral na gradbenem oddelku Tehniške visoke šole.

Najprej se je zaposlil v podjetju Josipa Lončariča, kjer so se v tistem času ukvarjali z gradnjo belokranjske železnice. Sodeloval je pri trasiranju proge in kasneje prevzel gradnjo viadukta Otovec ter obeh metliških odsekov. Med prvo svetovno vojno je na goriški fronti sodeloval pri gradnji kavern in o tem napisal obširno poročilo. Po vojni se je najprej zaposlil pri državni železniški direkciji v Ljubljani in prevzel posle progovnega kontrolorja za vse proge v Sloveniji.

Leta 1922 je postal izredni, leta 1935 pa redni profesor Tehniške fakultete v Ljubljani, kjer je ustanovil in vodil katedro za ceste, železnice in predore. Bil je večkratni dekan fakultete. Med okupacijo jeseni 1941 so ga Italijani odstavili, po drugi svetovni vojni pa je bil ponovno dekan in kot organizator nove Tehniške visoke šole za obdobje 1950–1952 izvoljen za njenega rektorja.

Strokovno je ves čas sodeloval z državnimi in ljubljanskimi mestnimi organi, zlasti z železniško direkcijo in med drugim predsedoval odboru za rešitev ljubljanskega železniškega vozlišča. Skupaj z drugimi strokovnjaki je izdelal študije za železniško povezavo z rapalsko pogodbo odrezanega slovenskega ozemlja z morjem (projekti: Ogulin – Drežnica – Vinodol na Sušak – Reko oziroma Malinsko na Krku, Dubica – Drežnica – Sušak – Reka ter Kočevje in Črnomelj preko Lukovdola mimo Vrbovskega na Srpske Moravice). Izdelal in objavil je številne študije možnih železniških prog v Sloveniji. Posvečal se je tudi vprašanjem dolenjskega krasa in o tem objavil več strokovnih člankov (npr. Kraška ilovica: njene značilnosti in vpliv na zgradbe, 1953).