Alojzij DROBEŽ

Rodil se je kot tretji od osmih otrok v skromni družini čevljarja in gospodinje. Starša sta bila skrbna in razgledana, vendar jima ni bilo dano, da bi se visoko izobrazila, zato sta dobro izobrazbo želela omogočiti svojim otrokom.

Lojze je rad telovadil in smučal ter je bil bister učenec. Že kot otrok si je želel postati duhovnik. Pri enajstih letih je odšel v Celje na klasično gimnazijo in prvič zapustil družino, na katero je bil zelo navezan. Nesrečen se je po dveh tednih vrnil domov, oče pa ga je poslal nazaj. V Celju je naredil dva letnika gimnazije, tretjega pa v Mariboru. Leta 1941 je šolanje prekinil in v domačem kraju pomagal župnijskemu upravitelju, junija leta 1944 pa je odšel v partizane in 9. maja 1945 vkorakal v osvobojeno Ljubljano. Bil je odlikovan za hrabrost. Po vojni je v obliki tečajev zelo uspešno dokončal gimnazijo. Profesorji so ga spodbujali za študij medicine in pod tem pogojem so ga tudi oprostili vojaščine. Kljub temu se je vpisal na ljubljansko teološko fakulteto.

Ko je bil v tretjem letniku, so ga pripadniki udbe odpeljali in ga brez obsodbe zaprli za eno leto. Zaprt v Tacnu in Litostroju je prestajal hude čase, kar je botrovalo njegovi kasnejši bolezni. Od konca vojne do leta 1951 so namreč v Sloveniji obstajale nekatere kazenske ustanove (zapori, kazensko-poboljševalni domovi ter koncentracijska in delovna taborišča za prestajanje kazni), ki so tipične za najtrše totalitarne režime in so v njih prevladovali politični zaporniki. Po izpustu je Alojzij Drobež nadaljeval študij. Prve svete maše (1951) ni smel opraviti v domačem kraju, ampak v ljubljanski stolnici, takoj zatem pa je moral tri mesece služiti vojaški rok v Pločah. Po vrnitvi je imel mašo v domačih Trbovljah.

Moral bi nastopiti v službo v Lučah v Zgornji Savinjski dolini, a so mu prepovedali. Ni smel maševati pred ljudmi, ampak sam z mežnarjem.

Šele leta 1953 je nastopil službeno mesto v Brestanici, čez eno leto pa v Brežicah, kjer je bil zelo priljubljen. Leta 1956 je kot kaplan nastopil službo v Šentjurju. Hudo je zbolel in iz Šentjurja so ga dvakrat hudo bolnega pripeljali domov v Trbovlje, vendar se je z močno voljo pozdravil in vrnil med farane, kjer se je dobro počutil. Leta 1967 je postal župnik.

Pisal je pesmi, vendar čas njegovega pesniškega ustvarjanja ni bil naklonjen javni predstavitvi.
Njegove odlike so bile pozitivna naravnanost, družbena angažiranost, osebna skromnost in požrtvovalnost. Faranom je lepšal dneve s prirojenim darom za humor. Mladini je pomagal pri učenju matematike in jezikov ter skrbel za ohranjanje cerkvene kulturne dediščine. Kljub svoji bolezni je obiskoval bolnike in pomagal ljudem v stiski.

Pokopan je v Šentjurju.