Alojz RAČIČ

V Celju je končal dva razreda realne gimnazije, v Ljubljani pa dveletni pripravniški tečaj za učitelja. Kot začasni učitelj je od leta 1866 služboval v šoli v  Šmartnem pri Kranju, od leta 1872 v Vipavi, od leta 1874 pa v Postojni. Nato je kot stalni učitelj od leta 1876 služboval v Čatežu pri Brežicah, kjer se mu je rodil sin Božo Račič, kasneje prav tako učitelj in etnograf.

Med letoma 1892 in 1910, ko se je upokojil, je bil nadučitelj oziroma ravnatelj šole v Boštanju pri Sevnici. Tam je imel veliko zaslug za napredek sadjarstva. Kmalu je postal vodja sadjarske podružnice, ki je prirejala razstave in številne tečaje. Ob šoli je Račič urejal šolski vrt ter učenkam in učencem za pomoč pri delu podarjal cepljene jablane, ki so jih potem zasadili v domačem sadovnjaku. Med njimi je bila tudi sevniška voščenka, ki so jo v tistih časih vozili na cesarski Dunaj.

Po upokojitvi se je Račič preselil v Ljubljano, kjer je na vrtu ob hiši v Rožni dolini še naprej vrtnaril, sadjaril in čebelaril. Kot navdušen pevec in basist je postal član pevskih zborov ljubljanske stolnice in Glasbene matice. Že kot mlad učitelj je v Kranju vodil pevski zbor Narodne čitalnice. Njegov oče Andrej Račič je bil izdelovalec orgel v Cerkljah na Dolenjskem.