Aleksandr BUBNOV DMITRIJEVIČ

Rodil se je v plemiški družini Bubnovih. Mati Elizabeta je bila hči znanega norveškega ladjedelničarja Hansa Smitha. Oče Dmitrij pa je v času Aleksandrovega rojstva služboval kot gradbeni inženir – fortifikator v Varšavi. Kot mnogo takratnih plemiških vrstnikov se je pripravljal za vojaški poklic. V družini si je pridobil široko in svetovljansko izobrazbo ter znanje nemškega in francoskega jezika. Po končani gimnaziji je bil leta 1900 sprejet na šolanje v elitno rusko Vojaško pomorsko akademijo v Sankt Peterburgu. Diplomiral je leta 1903 in takoj nato opravil staž kot oficir palubne straže na šolski križarki na potovanju okoli sveta.

Najprej je začel služiti v Baltiški floti. V drugem delu rusko japonske vojne je leta 1905 postal topniški oficir na novi oklepnici Orel. V pomorski bitki pri Čušimi konec maja 1905 je postal invalid. Nato je nekaj let služboval na šolskih in bojnih ladjah. Leta 1910 je končal študij na Višji pomorski akademiji. Do leta 1912 je bil pomočnik poveljnika Šolskega artilerijskega oddelka Baltiške flote in obenem tudi predavatelj na Višji pomorski akademiji v Sankt Peterburgu. Sredi leta 1913 je postal pomočnik poveljnika na moderni križarki Diana. V tem času se je poročil s profesorico Jelisaveto Kokuškin iz veleposestniške družine iz okolice Astrahana. Leta 1914 se jima je rodil sin Sergej in čez dve leti še hči Irina.

Ob izbruhu 1. svetovne vojne je postal načelnik pomorskega operativnega oddelka v vrhovnem štabu ruskih oboroženih sil. S tega mesta je bil postavljen na načelnika oddelka za celotno vojno mornarico. Leta 1917 je bil povišan v čin kontraadmirala ruske carske mornarice. Po končani 1. svetovni vojni je bil član ruske delegacije na Versajski mirovni konferenci. V ruski državljanski vojni se je priključil »Oboroženim silam juga Rusije«. Osmega februarja 1920 je bil upokojen.

Z družino je zapustil Rusijo in najprej nekaj časa živel v Parizu. Leta 1921 je skupaj s skupino ruskih pomorskih oficirjev, ki so emigrirali v Kraljevino SHS, poskusil v Ljubljani ustanoviti kovinarsko podjetje, ki bi se ukvarjalo z opremljanjem vojne mornarice Kraljevine SHS. Na povabilo kralja Aleksandra I. Karađorđevića in zaradi jezika se je odločil prevzeti profesuro na Vojaško pomorski akademiji v Dubrovniku.

V obdobju med dvema svetovnima vojnama je pisal tako o lokalnih problemih malih mornaric in o regionalnih problemih Male antante kot o širših globalnih in medcelinskih problemih. Svoja dela je objavljal v Franciji, Veliki Britaniji, ZDA in drugih državah. Bil je odličen organizator, pedagog in predavatelj. Z razpadom Jugoslavije leta 1941 je izgubil službo in se med drugo svetovno vojno s težavo preživljal v Dubrovniku, Bjelovarju in Dravogradu. Po končani vojni se je z ženo preselil v Kranj, saj je bila tu doma sinova žena Milena. Tedaj je imel že resne zdravstvene težave s srcem. Na I. državni gimnaziji v Kranju je skupaj z ženo predaval ruščino (on od 1946 d0 1953). Po resoluciji Informbiroja leta 1948 sta oba z ženo dobila jugoslovansko državljanstvo. Umrl je nenadoma in bil po pravoslavnem cerkvenem obredu pokopan na zahodnem delu kranjskega pokopališča.