ŽUN, Uroš

Uroš Žun se je rodil v Radovljici v družini pravnika, davčnega nadzornika in finančnega strokovnjaka Valentina Žuna (1873-1918). Tudi sam je študiral pravo in se po končanem študiju zaposlil v državni upravi kot obmejni komisar v Mariboru. Maribor je pred drugo svetovno vojno postal pomembna postojanka judovskih beguncev, ki so zlasti po anšlusu leta 1938 bežali pred nacizmom iz Nemčije, Avstrije in Češkoslovaške.

Leta 1940 je iz Beograda prišel ukaz, da obmejni komisarji ne smejo več dovoliti prehoda meje beguncem, še zlasti ne Judom. Kljub predsodkom in strahu za prihodnost sebe in svoje družine se je Žun odločil, da bo pomagal šestnajstim judovskim dekletom in jih iz Avstrije spravil čez mejo. S pečatom, ki ga je dal na prepustnice, je dekletom rešil življenje. Njihovi plačani spremljevalci so se porazgubili, zato je dekletom kar sam poiskal zatočišče v mariborskem hotelu judovskega lastnika in tovarnarja Marka Rosnerja. Priskrbel jim je tudi dovoljenja za svobodno gibanje po takratni Dravski banovini in jih povezal z judovsko skupnostjo v Zagrebu. Kasneje so dekleta po dolgem potovanju prek Italije in Švice leta 1945 odpotovala v britansko Palestino, današnji Izrael. Nekatera so ostala v izraelskih kibucih, druga so se preselila v Združene države Amerike.

V skrbi za svoje življenje in življenja družinskih članov kot tudi zaradi strahu pred kaznijo se je Žun začel skrivati. Nemci so takoj po prihodu v Maribor izvedeli za Žunovo početje in za njim izdali tiralico in nagrado 10.000 mark tistemu, ki ga bo prijavil ter po vsem Mariboru razobesili plakate z njegovim imenom. A prijavil ga ni nihče. Žun je z družino pravočasno pobegnil in se vso vojno skrival po različnih krajih. Skupaj z ženo in sinom Igorjem je najprej zbežal v Zagreb, kjer se je skrival z lažnimi ustaškimi dokumenti, potem so se pred ustaško oblastjo morali umakniti v Bosno. Od tam so se preselili v Trst, kjer je dobil službo lektorja v raznih časnikih, saj je tekoče govoril več svetovnih jezikov. Po koncu vojne se je z družino znova preselil v Ljubljano, kjer je delal kot profesor prava na Ekonomski srednji in Tehnični srednji šoli. Leta 1986 je država Izrael na predlog rešenih deklet (takrat že babic in prababic) za plemenito dejanje vklesala Žunovo ime v kamnit Zid pravičnikov v Jad Vašemu. Istočasno je Žunu posthumno podelila naziv Pravičnik med narodi (Righteous among the nations). Enak častni naziv je poleg Žuna zaradi pogumnih in požrtvovalnih dejanj v reševanju Judov pred holokavstom prejelo še deset Slovencev. Leta 2000 je bila v Ljubljani na ogled razstava Vizumi za življenje, ki je osrednje mesto dodelila prav Žunu kot velikemu dobrotniku in rešitelju judovskih deklet. Čez dve leti so na slovenski nacionalni televiziji posneli tudi dokumentarni film o njem, z naslovom Pravičnik.

Ker ime Uroša Žuna širši javnosti in Radovljičanom še vedno ni bilo dovolj znano, je občina Radovljica leta 2012 sprejela pobudo upokojenega diplomata Ivana Martelanca, da pred 110. obletnico Žunovega rojstva na njegovo rojstno hišo v Radovljici (Linhartov trg 14) namesti spominsko ploščo. Odkrili so jo 7. decembra 2012.