Po klasični gimnaziji je najprej študiral slavistiko, a se je prepisal na teologijo. Posvečen je bil leta 1943. Bil je kurat v domobranski vojski. Ob koncu 2. svetovne vojne se je umaknil na Koroško. Bil je vrnjen in ob prihodu v Šentvid ubit. Poezijo je začel pisati že kot srednješolec, kasneje pa se je uveljavil s prozo. Objavljati je začel kot dijak v glasilu Plamen. Nato je pisal še v rokopisnem bogoslovnem listu Mlada setev. Objavljal je še v Mentorju (novela Tovariš) in Bogoljubu (povest Mati Mariča, 1941 – njegovo najobsežnejše delo) in Slovenčevem koledarju. V začetku vojne je napisal še nekaj krajših pripovedi, kasnejša literarna ustvarjalnost pa je izgubljena. Profesor France Pibernik je v intervjuju, objavljenem v Gorenjskem Glasu 6.9.1908, izjavil, da bi V. Zorman zaslužil, da bi o njem izšla knjiga.
Stari Trpotovec, Dom in svet, 1942, letnik 54, številka 1/2
Mariča, Dom in svet, 1939, letnik 51, številka 4
Osebnosti od M do Ž, Ljubljana 2008
