ŽMITEK (ŠMITEK), Peter

Rodil se je v Kropi kovaškemu mojstru Šimnu in Mariji, roj. Horvat. Z risanjem je začel kot otrok pri svoji teti, podobarki Micki Pavlič. Po osnovni šoli je študiral na obrtni šoli v Ljubljani, kjer ga je učil Josip Vesel. Na Dunaju je med letoma 1894 in 1898 obiskoval umetnoobrtno akademijo pri profesorju Griepenkerlu.
Žmitek se je družil s slovanofili, se navdušil za Rusijo in v letih med 1898 in 1902 študiral v Sankt Peterburgu pod vodstvom znanih mojstrov Ilije E. Repina, K. J. Makovskega in P. O. Kovalevskega. Tu je tudi opravil izpite za profesorja. Denarno sta ga podpirala rojaka Ivan Klemenčič, gimnazijski ravnatelj iz Kovorja, in podjetnik Ivan Kos. Na njunih posestvih na Finskem oz. v Carskem selu je veliko slikal. Leta 1900 je Žmitek za krajši čas prišel v Slovenijo na I. umetniško razstavo, jeseni pa se je se vrnil v Peterburg.

Med letoma 1902 in 1904 je Žmitek študiral v slikarski šoli V. Hynaisa v Pragi, se spoprijateljil z Rihardom Jakopičem in začasno prišel pod vpliv slovenskega impresionizma. Nato se za stalno naselil v Ljubljani, postal učitelj risanja na državni gimnaziji in se pridružil umetniškemu klubu Sava. Poučeval je tudi dekorativno risanje na umetnoobrtni šoli. Leta 1912 je na Dunaju opravil profesorski izpit za slovenske šole, 1913 pa še za nemške. Med prvo svetovno vojno je prerisoval rentgenske posnetke v Šlajmerjevem domu, potem pa je spet učil na I. gimnaziji. Zaradi bolezni je bil leta 1932 predčasno upokojen. Po 1918 se je le krajši čas udejstvoval v javnem umetnostnem življenju, bolj je deloval v lovskem in ostrostrelskem društvu ter kinološki zvezi Slovenije. Slikal je največ v olju, pastelu in akvarelu, veliko je tudi risal in ilustriral ter pisal in predaval o umetnosti.

Žmitek je najraje upodabljal žanrske prizore iz meščanskega in kmečkega življenja ter krajine, pa tudi tihožitja, portrete, simbolične kompozicije, živali in lovske prizore. Slikal je predvsem v olju, mnogo je risal za znanstvene, arheološke in etnografske namene, posebej pa za ilustracije lovskih spisov. Zanj so značilni predvsem slikarski tehnični poskusi. Do leta 1904 njegov slog označujejo zapozneli klasicizem dunajske šole, na risbi temelječi, trdni, a suhi realizem ruske šole (ki mu je vtisnil najtrajnejši pečat) ter romantično Hynaisovo gledanje na svet. Najprej je slikal gladko, z jasnimi konturami in lokalnimi barvami. V Pragi se mu je razvil smisel za barvne vrednote, za mehkejši način slikanja in alegorično romantiko. Težave mu je delala anatomija, veliko boljša je bila psihološka karakterizacija oseb. V zreli dobi (1904–1914) je na Žmitka vplival impresionizem, vendar ga ni nikoli do konca privzel. Veliko je slikal krajine z impresionistično paleto, ni pa se mu posrečilo prizorom vdihniti atmosfere. Po 1914 so se ob eksperimentatorskih delih pojavile tudi realistične slike, lovski prizori, motivi živali, zlasti psov, prizori iz kmečkega življenja in portreti. Kratko se je vdajal tudi simbolizmu. Med študijem je med letoma 1902 in 1903 razstavljal slike v izložbah ljubljanskih knjigarn L. Schwentnerja in O. Bamberga. Pogosto je razstavljal s klubom Sava v Ljubljani, na Bledu, v Zagrebu, Beogradu, na Dunaju, v Londonu, Sofiji, Trstu, Varšavi, Krakovu in Parizu. Posamezne slike so bile vključene v tematske razstave v Ljubljani, med katerimi so Jubilejna umetniška razstava leta 1940, Slovensko slikarstvo v dobi realizma 1950, Začetki slovenskega impresionizma 1955, Avtoportret na Slovenskem 1958 in Podobe Ljubljane 1988. Po smrti so mu sorodniki leta 1936 priredili razstavo v njegovem ateljeju na Rimski cesti 2. Žmitkova dela hranijo v Narodni galeriji, Dolenjskem muzeju, Mestnem muzeju v Ljubljani in Kovaškem muzeju v Kropi ter zasebni lastniki doma in na tujem (Rusija, Finska, Češka). Od leta 1952 ima na rojstni hiši v Kropi spominsko ploščo.