Zlatan ČOK

Bil je sin Stanka Čoka in Marije Čok, rojene Furlan. Šestega aprila se je oče odpravljal po ženo in otroka v porodnišnico, ko je na nebu zarohnelo zaradi mnogih letal in kmalu so začele padati bombe. Z ženo in otrokom so se srečali pred porodnišnico, ki je bila že v plamenih, in se nato srečno vrnili domov na Voždovac, v predmestje Beograda. Ko je bil maja 1945 Trst osvobojen, je oče odšel v Trst, kjer je delal v Narodnem odboru. Ko so v Trst prispele angloameriške sile, se je preselil v Žusterno pri Kopru. Poleti 1946 se je iz Beograda preselila cela družina, mati in dva sinova.

Zlatan se je po osnovni šoli, ki jo je končal z odliko, vpisal na gimnazijo. Zaradi športa po gimnaziji študija ni nadaljeval. Ukvarjal se je z različnimi športi: jadranjem, plavanjem, vaterpolom in orodno telovadbo. V hrbtnem plavanju je bil okrajni prvak, najraje pa je imel jadranje. Že s petnajstimi leti je tekmoval na regatah v klasi »slaka« kot krmar. Poželi so kar nekaj uspehov: enkrat so bili četrti in enkrat osmi v Evropi, štirikrat drugi v Jugoslaviji in enkrat tretji, več uspehov so poželi tudi na mednarodnih regatah v Italiji, Turčiji in dosegli poseben uspeh v Angliji, ko je bil na študiju angleščine. Po služenju vojaškega roka je končal višjo pomorsko šolo na Reki.

Bil je tudi amaterski igralec v gledališču, med drugim je igral v Bratovščini sinjega galeba in Kralju na Betajnovi, kjer je imel kar pomembni vlogi. Z obema igrama so nastopali po vsej Primorski, od Pirana do Bovca. Nastopal je tudi na Radiu Koper v mladinskih oddajah, ki jih je vodila Dušica Urbič.

Ko je bilo odprto koprsko pristanišče, se je že 15. junija 1959 zaposlil v pomorski agenciji Jadroagent, ki je imela sedež na Reki. Takoj je vzljubil ta poklic, saj je delo dinamično, raznoliko, a tudi izredno odgovorno, povezano z ogromnimi vrednostmi ladij in opravili za čim hitrejšo odpravo ladje iz pristanišča. Po nekaj letih je postal pomočnik direktorja, zadolžen za operativo in komercialo. Kasneje se je zaposlil na Splošni plovbi kot vodja proste plovbe. Po štirih letih je postal pomočnik komercialnega direktorja. Nato se je za nekaj let zaposlil v predstavništvu nizozemske družbe v Milanu. Prvega aprila 1991 je odprl lastno pomorsko agencijo in špedicijo Savica v Kopru. Sodeloval je z Luko Koper pri pridobivanju tovora živih živali iz Evrope za države Bližnjega vzhoda. Bil je prvi predsednik Zveze pomorsko prometnih agencij Slovenije. Je avtor dveh priročnikov za pomorske agente, svoje prispevke o priložnostih in nevarnostih za Luko Koper in koprsko pristanišče pa je objavljal v Primorskih novicah.