ŽIGON, Joško

Bil je najstarejši otrok Jožeta in Amalije Žigon. Ker je bil bister in nadarjen, je po končani ljudski šoli na Gorjanskem začel obiskovati slovensko državno gimnazijo v Gorici. V času prve svetovne vojne so zaradi soškega bojišča šolo premestili v Ljubljano, kjer je obiskoval škofijsko klasično gimnazijo v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano. Januarja 1918 so ga vpoklicali v avstro-ogrsko vojsko. Na južnotirolskem bojišču se je boril šest mesecev in bil ranjen. Po vojni je bil tajnik občine Gorjansko (1. april 1919–31. marec 1922), nato je obiskoval Državno trgovsko akademijo v Ljubljani (od 1922 do 1926). Od 1. julija 1926 do 15. septembra 1947 je služboval kot knjigovodja v Katoliški knjigarni v Gorici, katere upravitelj je bil Franc Pegan vse do odhoda v Jugoslavijo leta 1939. Med drugim je bil Joško Žigon od 1930 do 1934 tudi upravitelj v tovarni orgel Cecilija v Gorici. V Centralni posojilnici v Gorici je bi ravnatelj od 19. aprila 1935 do 30. maja 1938, da bi pospešil likvidacijo. V Katoliški knjigarni so nabavljali in prodajali v glavnem slovenske nabožne knjige, molitvenike, pesmarice, koledarje in brevirje. Dovoljena je bila prodaja slovenskih leposlovnih knjig in pesmaric (le tistih, ki niso bile na seznamu prepovedanih knjig). Katoliška knjigarna je postala zbirališče in srečevanje duhovnikov, kulturnikov, izobražencev, prosvetnih delavcev, kmetov in vseh zavednih Slovencev. Tu se je srečeval s Francetom Bevkom, Radom Bednaŕikom, Josipom Rustjo, Kacinom, Ščekom, Kemperletom, Feiglom, Beblerjem, Juvančičem, Abramom, Rutarjem, Resarjem, Stankom Vukom in drugimi in z njimi tudi sodeloval pri ohranjanju slovenske narodne, kulturne in gospodarske identitete. V teh letih so iz teh srečanj in poglobljenega študija družboslovja začeli nastajati tudi njegovi zapisi za knjigo Svoboda in socializem, ki jo je v samozaložbi izdal za božič 1945, vendar jo je tudi umaknil in nikoli ni prišla na knjižne police.

Med drugo svetovno vojno je sodeloval z OF in pomagal z materialom za partizansko tehniko: s papirjem, pisalnimi stroji, razmnoževalnimi stroji, kemičnim črnilom, fotografskim materialom, ponarejenimi štampiljkami, … 15. septembra 1943 je bil obtožen sodelovanja z Josipom Rustjo in zaslišan na partizanskem sodišču v Rihemberku. Ker je znal zelo dobro nemško, je lahko pomagal tudi pri pošiljanju življenjskih potrebščin internirancem, zlasti je to zahtevalo veliko dela v letih 1944/45, ko se je število internirancev v Nemčiji silno povečalo zaradi neprestanih deportacij.

Po vojni je 1.decembra 1947 nastopil službo pri okrajnem trgovskem podjetju Okrajni magazin, kasneje Grosist Gorica, s sedežem v Šempetru kot računovodja, kjer je delal vse do upokojitve. Bil pa je tudi referent za denarne zavode in zavarovalnice pri okrožnem odboru v Gorici, tajnik pri iniciativnem odboru za zadružništvo na Goriškem in tajnik Osrednjega gospodarskega urada goriškega okraja. Bil je predsednik upravnega odbora pri Rdečem križu in predsednik upravnega odbora Kmetijske zadruge v Gorici. Upokojil se je leta 1968.
Bil je član Planinskega društva Gorica in Nova Gorica, soustanovitelj in blagajnik Kluba starih goriških študentov. V prostem času se je ukvarjal s študijem družboslovja. Imel je stike s profesorjem Bogom Grafenauerjem. Zelo so ga zanimale družboslovne vede, kot npr.zgodovina, ekonomija, filozofija, psihologija in teologija. Pripravil je tudi več zapisov, ki pa so ostali v rokopisu in jih je v času svoje bolezni uničil.

Njegovo najpomembnejše delo, ki je izšlo leta 1945 v samozaložbi, je knjiga Svoboda in socializem. Knjigo sestavljata predvsem dva dela: razlaga temeljnih socialnih in gospodarskih principov ter zbirka 999 aforizmov, trditev in spoznanj o socialnih, gospodarskih in kulturnih problemih družbe. Njegov nauk izhaja iz krščanskega socializma, vendar sam poudarja, da ostaja pri socialnem programu tega socializma in se ne istoveti z njegovo politično dejavnostjo. Napisal je tudi zgodbe iz kraškega življenja (Taborski gospod: Nekaj veselih in žalostnih s Krasa) ter Zrakoplovi na Soški fronti (Tedenska tribuna, 25. avgust 1966).