Zdenko KODRIČ

Osnovno šolo je obiskoval v Cirkovcah, zatem Srednjo tekstilno šolo v Mariboru in tam leta 1967 maturiral. Vpisal se je na študij kemije na takratni ljubljanski Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo (FNT), nato je študiral na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT) in leta 1984 doštudiral novinarstvo oziroma organizacijo obveščanja na Višji upravni šoli v Ljubljani.

Prvo zaposlitev je dobil pri ptujskem časopisu Tednik (1975–1980), zatem se je kot novinar zaposlil pri časniku Večer, kjer je delal vse do leta 2014. Bil je tudi sodelavec študentskega časopisa Tribuna (1970–1972), član uredniškega odbora revije Dialogi (1985–1987) in urednik revije 7D (1996–1998).

V slovenski literaturi je prisoten od leta 1971, ko je pričel z objavljanjem pesmi v reviji Dialogi, pozneje pa je v Literaturi, Novi reviji, Sodobnosti, Mladini in Primorskih srečanjih objavljal prozo, dramatiko in eseje. Njegovo prvo samostojno izdano delo predstavlja pesniška zbirka Biti oven v hudih časih (1986), leto zatem je izšlo njegovo prvo dramsko delo Vida vidim (1987), ki je bilo v sezoni 1989/1990 uprizorjeno v Slovenskem ljudskem gledališču (SLG) v Celju. Prav s svojim dramskim opusom, ki zajema štiri uprizorjene igre, je dosegel najvidnejše ustvarjalne uspehe. Leta 1994 je izdal svoj prvi roman z naslovom Blaženi Franc Rihtarič, za njim jih je izšlo še osem, bil pa je tudi pobudnik in soustvarjalec prvega slovenskega internetskega romana Trampolin (1999). Prav tako je pisec kratkih zgodb in otroških slikanic, avtor in soavtor radijskih iger ter filmski scenarist. Od leta 1999 je član Društva slovenskih pisateljev (DSP).

V času študija je sodeloval pri ustanovitvi ljubljanskega gledališča Pekarna in med letoma 1971 in 1974 v njem tudi igral. Prav tako je deloval v mariborski Galeriji 88, v kateri je organiziral in vodil nastope literatov in politikov (Podpora četverici, 1988–1989). Leta 1997 je bil med ustanovitelji festivala Slovenski dnevi knjige v Mariboru – Ko te napiše knjiga (1997–2002), leta 2005 pa je bil soustanovitelj in več let podpredsednik (2005–2014) ptujskega Umetniškega društva Stara steklarska (UDSS). Bil je član strokovnega sveta Slovenskega narodnega gledališča Maribor (2008–2010), član ptujskega Zavoda za prenovo urbane kulture (2009–2012) in mariborskega Zavoda za urejanje mesta in krajine (2013).
Kot član žirije je sodeloval na Borštnikovem srečanju (1990), na 4. Festivalu komornega gledališča SKUP na Ptuju (2005), na natečaju DSP in revije Sodobnost za najboljšo kratko zgodbo (2010–2015) ter bil državni selektor na Festivalu mlade literature Urška (2003). Od leta 2016 je predsednik Komisije za knjigo in založništvo pri Mestni občini (MO) Maribor.
Vodil je več literarnih delavnic na Ptuju, v Slovenj Gradcu, Lenartu, Mariboru, Slovenski Bistrici in Ormožu. Leta 2006 je bil udeleženec mednarodnega festivala Društva slovenskih pisateljev Vilenica.

Občasno tudi fotografira. Do sedaj je pripravil tri fotografske razstave: Digitalni akvareli, Emzinove nagrajene fotografije (Ljubljana, 2010), Digitalni akvareli, fotografije (Slovenska Bistrica, 2011) in Mix 2013 ali Megla v glavi in očeh, fotografije (Majšperk, 2014).

Za gledališko igro Vlak čez jezero je leta 1999 prejel Grumovo nagrado, leto kasneje je bil z igro Karusel oz. Operacija T. med Grumovimi nominiranci, z romani Barva dežja ali Pritlikavec iz kavarne Pilvax (2000), Odvzemanje samote (2003) in Opoldne zaplešejo škornji (2011) je bil nominiran za nagrado časopisne hiše Delo – kresnik; bil je nominiran tudi za novinarsko nagrado Consortium veritatis/Bratstvo resnice (2003). Leta 2004 je postal častni občan domače Občine Kidričevo, leto zatem mu je MO Maribor podelila Glazerjevo listino za umetnost (2005). Velja izpostaviti še mednarodno delovanje: leta 2014 je z radijsko igro Kabinski, dvakrat živ sodeloval na tekmovalnem delu Prix Italia v Torinu in na Prix Europa v Berlinu.