ZAKRAJŠEK, Mileva

Mileva Zakrajšek je mladost preživela na Dolenjskem, v Novem mestu. Starša sta sodelovala pri predstavah amaterskega gledališča in tako je tudi Mileva pri šestih letih odigrala svojo prvo gledališko vlogo. Od takrat naprej je redno nastopala na čitalniškem odru, zanimanje pa je kazala tudi za slikanje in violino. Bila je uspešna violinistka in že pri petnajstih letih vodila novomeški ljubiteljski orkester. Po končani osnovni šoli je v Trstu najprej hodila na pripravnico in kasneje na učiteljišče.
Leta 1908 se je poročila in preselila v Škofjo Loko. Istega leta je slikar Ivan Grohar naslikal danes znan portret Zakrajškove. Z možem zdravnikom sta imela stike še z drugimi takratnimi umetniki, na primer z Ivanom Tavčarjem in Jankom Kersnikom.
Njena prva skrb so bili otroci, a svoje strasti do umetnosti ni zanemarila. Bila je violinistka v orkestru in nastopala na čitalniškem odru. Ko se je leta 1919 preselila v Maribor, je sodelovala pri ustanovitvi Glasbene matice, bila prva violinistka v njenem orkestru in na svojem domu prirejala komorne koncerte. V enainštiridesetem letu je bolj kot ne po naključju zakorakala na poklicno igralsko pot. Njena prijateljica, igralka Berta Bukšek je potrebovala soigralko v tragediji z naslovom Marija Stuart. Tako je Mileva v vlogi Elizabete prvič stala na odru mariborske Drame. Po prepričljivem nastopu so ji ponudili mesto v igralskem ansamblu. Izkazalo se je, da mariborski oder ponuja veliko zanjo primernih vlog in tako je od leta 1926 veliko igrala tako v dramah kot v komedijah in operetah. V času okupacije ni nastopala, umaknila se je k hčerki v Kranj in z igro nadaljevala po osvoboditvi. Od leta 1945 pa vse do upokojitve leta 1959 je ponovno navduševala mariborsko občinstvo.
Če je v obdobju pred vojno interpretirala predvsem komične like, je za čas po vojni značilno, da so ji dodeljevali bolj materinske vloge in zato se je je med kolegi prijel vzdevek »mami«.
Leta 1948 je dobila prvo filmsko vlogo v filmu Na svoji zemlji. Kasneje je nastopila še v treh filmih, sodelovala pa je tudi v radijskih igrah. Od odrskih desk se je poslovila leta 1959 z vlogo babice Eugenije v drami Drevesa umirajo stoje. Po tem je na odru stala le še nekajkrat, nazadnje pol leta pred smrtjo, ko so jo povabili, da na odru Borštnikovega srečanja prebere odlomek iz Vorančevih Samorastnikov. Leto po smrti so se ji v mariborskem gledališču poklonili s spominsko razstavo, še danes pa tam stoji njen kip.