ŽAKELJ, Anton – Rodoljub Ledinski

Svoje življenje je posvetil kulturnemu preporodu slovenskega naroda in ustvarjanju pod psevdonimom Rodoljub Ledinski.
Rodil se je v Veharjevi hiši, tedaj največji v Ledinah, kot zadnji izmed sedmih otrok lastniku velikega grunta Urbanu in njegovi drugi ženi (s prvo jih je imel devet) Ani (rojeni Ažbe). Mati, nadarjena ljudska pevka, je bila doma z mogočnega posestva v Dolenčicah blizu Javorij v Poljanski dolini. Dve leti po Antonovem rojstvu je oče Urban umrl in mati se je leta 1819, leto po moževi smrti, znova poročila. Vzela je Valentina Pagona iz Godoviča in se s svojimi otroki preselila na posestvo »pri Trevnu« v Dole pri Idriji. Rodili so se jima trije otroci, a zakon ni bil srečen.
Antonu je mati že zgodaj namenila vlogo duhovnika. Poslali so ga v šole, verjetno z gmotno pomočjo materinega strica duhovnika. Osnovno šolo je obiskoval v Idriji, gimnazijo najprej leta 1829 v Ljubljani, nato leta 1830 v Karlovcu, dokončal jo je v Novem mestu. Jezikovna nadarjenost mu je pomagala, da je kmalu osvojil hrvaški jezik. Kasneje je osvojil še češčino, poljščino, italijanščino in deloma francoščino.

Leta 1836 se je vpisal na ljubljanski licej, kjer je do leta 1838 študiral filozofijo in kasneje, do leta 1842, teologijo. Že med študijem v Karlovcu je na Žaklja močno vplival ilirizem, hitro je osvojil jezik in Gajev pravopis ter v Ljubljani kasneje navezal stike s slovenskim ilircem Stankom Vrazom. Istočasno je Emil Korytko sestavljal enciklopedijo slovenske folklore. Najverjetneje sta prav Vraz in Korytko vplivala na Žaklja, da se je že kot dijak začel zavedati vrednosti pesmi, ki mu jih je prepevala mati, in jih je po končani gimnaziji leta 1838 tudi zapisal . Tako je pozabi iztrgal nekaj najlepših slovenskih balad in romanc. Od več zvezkov je ohranjen je le eden: Narodne kranjske pesmi, ki ga hrani Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani. Njegov način zapisovanja je bil, da je materine zapete pesmi po prvem zapisu vedno pravopisno uredil, razdelil v kitice in prepisal. Po tedanji navadi je pesmi »olikal«, razširil in jim celo spremenil ritem. V zvezku so pesmi: Zvesta deklica, Marija na svetih Vošarjih, Marija z Jelenta, Zidar v Ljubnim, Mlada Mojca (edina ohranjena različica), Cigan in Alenčica, Nežica, Fantovska. Zapisal je tudi baladi Mlada Breda in Mlada Zora, ki pa sta se izgubili. Ohranil se je le povzet zapis Mlade Brede v Domu in svetu iz leta1913.
To je bilo hkrati obdobje, ko se je v Žaklju prebudilo rodoljubje in narodna zavest.

Med šolanjem na ljubljanskem liceju je, pod vplivom Kranjske Čbelice in njenega urednika Mihe Kastelca ter pesnika Franceta Prešerna po katerem se je zgledoval, začel pesniti. Jeseni 1838 je vstopil v ljubljansko bogoslovje, kjer ga je poučeval tudi Franc Metelko. Z Jakobom Volčičem, Lovrom Pintarjem, Jankom Potočnikom, Jakobom Krašno in Jožefom Bevkom so v ljubljanskem semenišču v letu 1838/39 ustanovili Čitavni zbor, iz katerega je bilo leta 1841 osnovano Slavoilirsko društvo, ki je propagiralo ilirsko jezikovno-kulturno orientacijo. Žakelj je bil njegov najbolj vnet agitator. Samostojno je začel pesniti pod Metelkovim vplivom. Lirsko pesem Slavuj in roža je leta 1841 objavil v Carnioliji pod psevdonimom Rodoljub Ledinski (po Prešernovem zgledu ima pesem vzporedno tudi nemški prevod). Pisal je v gajici.

Leta 1842 je bil posvečen v duhovnika, zapustil je Ljubljano, se oddaljil od kulturnega središča in postopoma opustil tudi ilirizem. Preizkušal se je s prozo, ki se zapisana ni ohranila. Njegovo prvo službeno mesto je bil Gradec pri Podzemlju v Beli krajini na gradu barona Gušiča, kjer je bil beneficiant in domači učitelj baronovih otrok. Nato je kot kaplan služboval po raznih farah ljubljanske nadškofije: od 1845 v Ribnici, od 1848 pri Fari na Blokah (spomladi leta 1849 se je k njemu priselila mati), od 1850 v Dobrniču, od 1853 v Mirni Peči, od 1857 v Poljanah nad Škofjo Loko, od 1861 v Svetem Križu pri Kostanjevici, od 1864 v Sostrem in od 1866 v Velikem Trnu pri Krškem, kjer zadnja leta ni bil več opravilno sposoben. Tam je tudi umrl. Njegov grob se ni ohranil.
V svojem času je bil Anton Žakelj zelo cenjen pisec. V njegovi zapuščini je ohranjenih okrog sedemdeset pesmi, lirskih in pripovednih. Večina je neobjavljena. Najbrž je prvi zapisal obliko ritornela in kanconeja. Ohranile so se tudi njegove posamezne pesmi iz dveh sonetnih vencev.

Na pesnikovi rojstni hiši v Ledinah mu je bila na pobudo ledinskega župnika Janka Žagarja 21. junija leta 1953 odkrita spominska plošča, župnik Metod Oblak pa je 16. maja 2000 poskrbel za spominsko ploščo na cerkvi sv. Duha v Velikem Trnju, kjer je Anton Žagar umrl.
Po 154 letih (2022) je kulturno društvo Rodoljub Ledinski zbralo gradivo in pripravilo knjižno izdajo njegovih pesmi.