ZAJEC, Ivan

Ivan Zajec se je rodil v družini kiparja Franca Ksaverija Zajcamateri Josipini, rojeni Walland. Po moški liniji njegov rod izhaja iz Sovodnja v Poljanski dolini, kjer so bili na kmetiji “V koreninah” doma tudi njegovi strici, kipar Valentin in podobarji Martin, AntonterMarko Zajec.
V rojstnem mestu je obiskoval ljudsko šolo (1876–1882) in 2 leti večerni vajeniški gradbeni tečaj na realki; kiparstva se je učil pri očetu. Po očetovi smrti (1888) je z denarno podporo sorodnice Josipine Hočevar iz Krškega odšel na Dunaj. Tu je v šolskem letu 1888/1889 obiskoval obrtno šolo in na akademiji študiral kiparstvo, sprva na splošnem oddelku (1889-1893) nato pa na specialki (1893-1896). Bil je med najboljšimi, obvladal je klesanje, vlivanje, cizeliranje in druge tehnike. Za nadarjenost je prejel priznanja že na akademiji, med drugimi Fügerjevo medaljo za plastiko Prestrašeni satir (1894). Po končanem študiju je dve leti delal na Dunaju v ateljeju kiparja T. Friedla, vmes prebil pol leta v Münchnu, se seznanil z A. Ažbetom in obiskoval muzeje, kjer se je srečal z mojstrovinami antičnega in renesančnega kiparstva. Leta 1899 je potoval v Italijo in istega leta odprl atelje na Dunaju, v katerem je izdeloval pretežno stavbno plastiko, a ustvaril tudi nekaj pomembnejših del z alegorično, mitološko in žanrsko vsebino. Med bivanjem v Parizu (1906-1909) je obiskal London (1906) in ZDA (1907). Ko se je 1909 vrnil v Ljubljano, ni imel ustreznih pogojev za delo, zato se je 1912 preselil v Trst in 1913 v Rim, kjer je risal za arheologe, kopiral v vatikanskih muzejih in leta 1913 nekaj časa delal v Meštrovićevem ateljeju. V letih 1915-1918 je bil interniran na Sardinijo. Po prvi svetovni vojni se je vrnil v Ljubljano in nadaljeval z manjšo plastiko. Hkrati je od 1920 kot suplent učil modeliranje in kiparstvo na Tehniški srednji šoli in bil od 1927 honorarni predavatelj modeliranja na oddelku za arhitekturo ljubljanske Tehniške fakultete. Upokojil se je leta 1940. Leta 1950 je za življenjsko delo prejel Prešernovo nagrado.
Zajec je za državo SHS nastopil tudi na Poletnih olimpijskih igrah 1924, kjer je sodeloval v umetniškem tekmovanju. S 54 leti in 293 dnevi je bil hkrati najstarejši olimpijec, ki je kadarkoli nastopil za Jugoslavijo.