Izhaja iz častniške družine. Oče Hinko je bil polkovnik vojske Kraljevine Jugoslavije, po osvoboditvi Beograda pa predavatelj na Šoli za intendantske oficirje JA. Osnovno šolo je obiskoval v Beogradu, kjer je družina živela do leta 1946. Gimnazijo z veliko maturo je končal 1954. leta v Kranju.
Vojaško pomorsko akademijo tedanje Jugoslovanske vojne mornarice JVM) je končal v letih 1954–1957, staž je opravil v mornariški pehoti. Kot nižji pomorski častnik je sprva služboval na patruljnih ladjah in torpednih čolnih. Po opravljeni minersko-protiminski specializaciji je služboval kot poveljnik na minolovcih in dvonamenskih minopolagalsko-desantnih ladjah. 1967. leta je kot poročnik bojne ladje z odličnim uspehom končal Višjo vojaško-pomorsko akademijo, nakar je kot prvi v rangu postal predavatelj pomorske taktike in operatike na isti akademiji. Leta 1968 je bil predčasno povišan v kapitana korvete. Specializiral se je za uporabo matematičnih metod v reševanju operativno-taktičnih problemov vojne mornarice. Leta 1978 je kot kapetan fregate magistriral na Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo (Ljubljana), s temo Evolucija globalne strategije ZDA, SZ in LR Kitajske (1945–1978). Leta 1983 je kot kapitan bojne ladje v Centru visokih vojaških šol v Beogradu doktoriral na področju vojaških ved, s temo Analiza učinkovitosti flote v prvi etapi protidesantne operacije. Istega leta je bil izbran za rednega profesorja Mornariške vojaške akademije. Leta 1986 je bil premeščen v Zagreb, kjer je služboval do 1991. leta v Ladjedelniškem inštitutu, kot načelnik sektorja za predhodne raziskave in bil obenem izbran za znanstvenega svetnika ter predstavnika JVM v Svetu za znanstveno-raziskovalno delo JLA.
V JLA je bil prvi in edini Slovenec doktor vojaških ved. Po napadu JLA na Slovenijo je sredi leta 1991 na lastno zahtevo izstopil iz JVM oz. JLA in se vrnil v Slovenijo. Delo je nadaljeval kot predstojnik Centra za strateške študije Ministrstva za obrambo RS in kot redni profesor obramboslovja na FDV. Bil je tudi svetovalec vlade RS in član Strateškega sveta Predsednika RS. 1993. leta je kot prvi Slovenec povišan v čin mornariškega kapitana SV. Leta 1995 je bil redno upokojen. Živi v Ljubljani. Je poročen in oče dveh otrok.
Je aktiven član uredniških odborov Slovenskega vojaškega slovarja, (Ljubljana, 2002) in novega Večjezičnega vojaškega slovarja, podpredsednik Evroatlantskega sveta Slovenije, član predsedstva Slovenskega društva za mednarodne odnose, sodelavec Enciklopedije Slovenije, Inštituta za novejšo zgodovino v Ljubljani in Revije Obramba. V tujini je član uredniškega odbora hrvaške znanstvene revije Polemos v Zagrebu, sodelavec hrvaške Pomorske enciklopedije in Pomorskega leksikona (Leksikografski zavod Miroslav Krleža, Zagreb). Bil je sodelavec jugoslovanskega Vojaškega leksikona (Vojni leksikon, Beograd, 1981) in Vojaško-tehničnega inštituta v Beogradu. Je aktivni sodelavec številnih tujih znanstvenih in vojaško-strokovnih revij (Hrvatski vojnik, Zagreb; avstrijski Österreichische Militär Zeitschrift, Dunaj, italijanske Rivista Maritima, Rim; do 1991. leta tudi Vojno delo, Mornarički glasnik, Glasnik RV i PVO in Vojno-tehnički glasnik, vsi v Beogradu). Redno komentira aktualne vojne in oborožene spopade za Radio Free Europe (Radio Svobodna Evropa).
Po letu 1992 je bil predavatelj obramboslovja na FDV v Ljubljani in poveljniško-štabnih tečajih SV. Po upokojitvi 1995. leta pa predava kot zunanji sodelavec FDV na dodiplomskem in podiplomskem študiju predmete: Uvod v oborožitvene sisteme, Sodobni oborožitveni sistemi, Uvod v vojaške vede, Teorija operacij in Metodologija vojaških ved. Občasno predava tudi na častniških štabnih tečajih Slovenske vojske in Mors.
Po evidenci COBISS z dne 24. 11. 2010 je na njegovem naslovu 576 zadetkov: je avtor 132 znanstvenih člankov, 197 strokovnih člankov in 52 sestavkov in gesel v raznih domačih in tujih enciklopedijah, pretežno s področja vojaške znanosti in analize sodobnih oboroženih spopadov. Glavne monografije so:
Uporaba matematičnih metod v reševanju operativno-taktičnih problemov, Split 1969, zbirka rešenih problemov
Evolucija globalne strategije ZDA, SZ in LR Kitajske 1945–1978, Ljubljana 1978, magistrska naloga
Analiza učinkovitosti flote v prvi etapi protidesantne operacije, Beograd 1983, doktorska disertacija
Vojne mornarice v lokalnih vojnah 1950–1986 (Ratne mornarice u lokalnim ratovima 1950–1986), Beograd 1987
Vojne mornarice v vojaških intervencijah in akcijah specialne vojne 1967–1988 (Ratne mornarice u vojnim intervencijama i akcijama specijalnog rata 1967–1988), Beograd 1989
The Drama in former Yugoslavia – the beginning of the end or the end of the beginning?(Drama v bivši Jugoslaviji – začetek konca ali pa konec začetka), Dunaj 1993
Analyses of the Conflict in former Yugoslavia (Analiza spopada v bivši Jugoslaviji), Dunaj 1993
Marsova dediščina (1. del: Temelji vojaške znanosti, 2. del Metode in smeri razvoja vojaških ved), Ljubljana 2003
Pehotna oborožitev in oprema (stanje in smeri razvoja), Ljubljana 2007
V bivši Jugoslovanski vojni mornarici je bil odlikovan z medaljo za vojaške zasluge, redom za vojaške zasluge s srebrnimi meči in redom JLA s srebrno zvezdo. Prejel je častno plaketo Zveze rezervnih vojaških starešin RS in zlato plaketo Poveljniško-štabne pomorske akademije, kakor tudi prestižno nagrado 22. december za znanstveno-raziskovalno delo v JLA (1972. leta). Julija 2007 je prejel srebrno plaketo Poveljniško-štabne šole SV. Leta 2008 je za znanstveno-raziskovalno delo odlikovan z zlato medaljo Fridolina Kavčiča.
zapis Antona Žabkarja, Ljubljana, december 2010
Osebnosti, Od M do Ž, Ljubljana 2008
Dr. Anton Žabkar, Pehotna oborožitev in oprema, Ljubljana, 2007. str. 398–400, O avtorju.
M. F. Kranjc, Slovenska vojaška inteligenca, Grosuplje, 2005, str. 290–291
Enciklopedija Slovenije št. 15, Ljubljana, 2001, str. 281
D. Bajt, Slovenski kdo je kdo, Ljubljana 1999
M. Ulčar: Treba je pravočasno najti obrambne paradigme za negotovo prihodnost, Revija obramba 2003, št. 2, str. 6-9