VURNIK, Marija Helena (Marija Rafaela)

Rafaela Vurnik se je rodila v kamnoseški družini v Radovljici kot mlajša sestra arhitekta Ivana Vurnika. Kot dvanajstletna je postala uršulinska gojenka v Škofji Loki. Leta 1916 je vstopila k uršulinkam in leta 1921 izpovedala večne zaobljube. Že kot majhno deklico so jo privlačevali misijoni in leta 1924 je skupaj s Ksaverjo Pirc in še dvema sestrama iz Francije in Belgije odšla na Tajsko, kjer so začele s poslanstvom poučevanja in vzgoje med tajskimi otroki in mladino. Začetki so bili težki zaradi zdravstvenih in finančnih težav. Tu je vršila službo študijske prefekte, bila ravnateljice in direktorica šole v Mater Dei (Bangkok) ter predstojnica v skupnostih Mater Dei in Regina Coeli ter leto dni glavna predstojnica uršulinskega misijona na Kitajskem in Tajskem.

Leta 1947 je odpotovala v Rim, kjer je 18 let vršila službo vrhovne svetovalke. Tu je bila 11 let uršulinska tajnica misijonov in bila štirikrat imenovana za voditeljico tretje probacije. Ves čas je bila v veliko duhovno in materialno pomoč sestram, ki so trpele posledice preganjanja komunističnega totalitarnega sistema. V Rimu je bila v času, ko se je odvijal 2. Vatikanski koncil, čigar nauke je sprejela za svoje in jih z veliko gorečnostjo podajala redovnicam, duhovnikom in vernikom. Uršulinke na Slovenskem je spodbujala k študiju in novemu poslanstvu na področju kateheze. Zaradi poznavanja svetovnih razmer, znanja tujih jezikov in prodorne miselnosti je bila v stiku s številnimi cerkvenimi dostojanstveniki. Kot zadnja jugoslovanska uršulinska provincialka si je prizadevala za vrnitev stavb, ki so jih pod komunističnim režimom nacionalizirali po 2. svetovni vojni in bila nosilka delitve na hrvaško in slovensko provinco. Bila je prva predsednica Zveze redovnih predstojnic ljubljanske nadškofije in pobude Zveze tovarišic sv. Uršule. Vse življenje je bila goreč apostol na področju vzgoje ženske mladine in žena.

Vir: zapis s. Tatjane Car, Izola, junij 2011