VOLKMER, Leopold

Ljudski pesnik in pisatelj Leopold Volkmer se je rodil 13. oktobra 1741 v Ljutomeru. Gimnazijo je obiskoval v Varaždinu, leta 1759 pa nadaljeval študij filozofije in teologije v Gradcu in bil leta 1764 posvečen za duhovnika. Kot duhovnik, učitelj in pridigar je deloval na Ptuju, v Destrniku, Vurberku in Dvorjanah. Leta 1812 se je vrnil na Destrnik in nadaljeval z dušnim pastirstvom, vzgojiteljstvom in pisanjem.

Kot nabožni in posvetni pisatelj ter pridigar je deloval predvsem vzgojiteljsko. Prevajal je cerkvene pesmi in s tem močno spodbudil slovensko petje pri bogoslužju. Naslovi njegovih prevodov pesmi so: Pesme k tem opravili te svete maše (1783), Der Messgesang – Mašna pesem (1789), Pesme k božji službi vu rimski katoliški cirkvi (1805). Volkmerja mnogi štejejo za prvega slovenskega socialnega pesnika, saj njegove posvetne pesmi opisujejo življenjske razmere slovenskih viničarjev, gruntarjev in drugih. Sprva je pisal v bohoričici, nato pa se je odločil za samostojen pokrajinski knjižni jezik, ki je vseboval številne elemente ljutomerskega in ptujskega narečnega govora, zato velja za najpristnejšega zapisovalca prleščine kot slovenskega narečja. Njegovo delo obsega približno sedemdeset posvetnih pesmi, vendar številka ni natančna, saj je del dediščine izgubljen. Volkmer je razlagal in med ljudi širil tudi svoje basni ter epigrame. Bil je predvsem učitelj in vzgojitelj mladine ne glede na njihovo socialno poreklo, čeprav obstoječi družbeni hierarhiji ni nasprotoval. Mnogi sodobniki so mu očitali prav zagovarjanje fevdalnega reda in poudarjanje vdanosti v usodo.

Edini znani posvetni tisk Leopolda Volkmerja in prvi te vrste na slovenskem Štajerskem je Hvala kmetičkega stana ino tobačje trave v dveh pesmah zapojena v leti 1807 v Marburgi. Tiskana je bila pri prvem mariborskem tiskarju Schützu. Prvi je Volkmerjeve pesmi izdal Anton Janez Murko leta 1836 z naslovom Leopolda Volkmera, pokojnega duhovnika Sekavske škofije Fabule ino Pésmi. Zbirka je izšla v Gradcu. Volkmerjeve pesmi je pozitivno sprejel tudi Anton Martin Slomšek, ki je upošteval razmere nastanka pesmi in ne njihovo estetsko vrednost.

Tudi za Volkmerja je pri pesnjenju pomembno oblikovanje novega besedila na podlagi že znanih snovnih prvin po veljavnih poetičnih normah, kot je značilno za slovensko razsvetljensko pesništvo. Danes je ohranjen le del Volkmerjevega dela, in sicer šest rokopisov in štirje tiski.