Vladimir PAVŠIČ

Vladimir Pavšič se je rodil v Grgarju pri Novi Gorici očetu Andreju Pavšiču, ki je bil komandir orožniške postaje v Grgarju, in materi Ani, gospodinji. Ko je bil star 2 leti (1915), se je družina – imel je še 3 sestre – preselila v Štore, kjer je obiskoval osnovno šolo. Šolanje je nadaljeval na celjski gimnaziji, nato je študiral slavistiko v Ljubljani in leta 1937 diplomiral. Že v gimnazijskih letih je pisal prve verze, lotil se je pisanja povesti in dram.

Leta 1935 (še v času študija) je v študentskem glasilu Akademski glas objavljal politične in polemične članke, slovstvene in gledališke kritike, 1936. je z gledališkimi razpravami in kritikami začel sodelovati v Ljubljanskem zvonu. Svoje predvojne kritike in eseje je zbral v knjigi z naslovom Kritika (1961). Malo pred vojno je dobil službo na kočevski gimnaziji, a se je ob okupaciji preselil v Ljubljano k staršema, ki sta bila pregnana s Štajerske. Začel je sodelovati v osvobodilnem gibanju in pisati uporniške in revolucionarne pesmi, ki so pod skupnim naslovom Previharimo viharje, v ciklostilni zbirki in pod psevdonimom Matej Bor izšle leta 1942 (5000 izvodov). Kasneje tega leta je zbirka izšla z dodanim ciklom še v tiskani izdaji. Nekaj pesmi iz te zbirke je bilo tudi uglasbenih. Po izidu zbirke je odšel med partizane. Leto poprej (1941) so v ilegalni tiskarni na Gorenjskem izšle Borove intimne partizanske pesmi – skoraj celotno naklado so uničili domobranci, ko so odkrili tiskarno. Po nesreči z avtomobilom leta 1944 je okreval pri zaveznikih v Italiji, nato pa odšel v Beograd, kjer je postal voditelj slovenskih oddaj na radiu. Tu je spoznal Nado Osojnik, s katero se je poročil v Rimu, kjer je bil po vojni dopisnik Tanjuga. Nato se je za stalno vrnil v Ljubljano in kmalu postal direktor Drame SNG (do 1948). Mateju Boru in Nadi Osojnik sta se rodila 2 otroka: Matej 1946. leta in Ajda 1947. leta. Leta 1952 sta se Matej Bor in Nada Osojnik ločila in leta 1953 se je Bor poročil z Anuško Sodnik – leta 1955 se jima je rodila hči Manja. Matej Bor se je nazadnje odločil za poklic svobodnega književnika in se do upokojitve preživljal s pisanjem, zlasti s prevajanjem Shakespearove dramatike – prevedel je kar 18 dram. Iz Ljubljane se je preselil v Radovljico.

Bor ni bil samo pesnik. Pisal je gledališko, filmsko in televizijsko dramatiko, romane in novele, gledališke kritike, eseje in epigrame ter poezijo za otroke. Bil je urednik, kot vsestranski ustvarjalec pa se je lotil tudi dešifriranja etruščanskega jezika.

Veliko odgovornega in družbeno izpostavljenega dela je Bor opravil kot predsednik Društva slovenskih pisateljev (1959–1961) in kot predsednik Zveze pisateljev Jugoslavije (1965–1968). Poleg tega je bil redni član SAZU-ja in prvi predsednik Skupnosti za varstvo okolja v Sloveniji. Bil je tudi pobudnik za oživitev slovenskega PEN kluba in v letih 1962–1966 njegov prvi predsednik. Pod njegovim vodstvom je bil leta 1965 na Bledu organiziran svetovni kongres PEN klubov, kar je bila pomembna promocija samostojne slovenske kulture. Bor se je za 33. kongres PEN klubov močno angažiral in bil nanj zelo ponosen. Pri delu so mu pomagali tudi drugi društveniki, zlasti Mira Mihelič, podpredsednica slovenskega centra PEN, in tajnik Bogdan Pogačnik.

Knjižni prevodi njegovih del so izhajali v jezikih jugoslovanskih narodov, v češčini, angleščini, francoščini, madžarščini, nemščini.

V Grgarju je od leta 1998 postavljen spomenik, in sicer pred Jevankovo hišo v Dolu, kjer so živeli Pavšičevi pred odhodom v begunstvo. Bor je za svoje delo prejel več priznanj.