Viktor REBOLJ

Bil je šestorojeni od dvanajstih otrok očeta Lovrenca Rebolju iz Zgornje Besnice in matere Marije Kokalj iz Prebačevega. Kot gimnazijec se je pridružil Sokolom in narodno zavednemu gibanju, ki se je skrivalo pod imenom Katoliška kongregacija. Agitiral je med zavednimi Kranjčani za gradnjo Narodnega doma. Po maturi leta 1922 na kranjski humanistični gimnaziji je na Visoki šoli za kulturo tal na Dunaju študiral forestiko (gozdarstvo). Diplomiral je leta 1927 in postal inženir gozdarstva. Ob 50-letnici položitve 3. državnega izpita (diplome) je junija 1977 prejel zlato diplomo od te visokošolske ustanove.

Po končani 9-mesečni vojaški obveznosti v Ljubljani je od junija 1928 do oktobra 1934 delal v Kamniku kot upravitelj gozdov in lesne industrije Meščanske korporacije. Potem je za dobrega pol leta prevzel delovno mesto geometra v Bosni v Banja Luki. Po vrnitvi v Slovenijo je postal upravitelj gozdne uprave razlaščenih Thurnovih gozdov v Črni pri Prevaljah na Koroškem. Pet let druge svetovne vojne je z ženo in tremi otoki ter brez rednih dohodkov preživel v Ljubljani. Od maja 1945 do januarja 1947 v Slovenskih Konjicah je vodil Urad za razlaščeno posestvo grofa Windischgraetza. Nato so ga za devet mesecev poslali na Bled organizirat novo lesno industrijo, ker so bile v njegovi okolici najvrednejše lesne surovine na Gorenjskem. Prevzel je mesto direktorja lesne industrije Gorenjskega gozdnega gospodarstva. Novembra 1947 je bil poklican v Ljubljano in postavljen za direktorja komercialnega sektorja Glavne direkcije za gozdarstvo in lesno industrijo. Leta 1948 je bil oddelek izvoza izločen in oblikovalo se je samostojno podjetje Slovenijales, on pa je postal njegov prvi direktor. Kot vestnega in delovnega človeka ter dobrega strokovnjaka so ga zaradi nujnih potreb že po 4 mesecih premestili na drugo delovno mesto v Ljubljani. Kmalu so ga spet poslali na Bled, nato pa še v Kranj. Ko so leta 1952 na Agronomsko gozdarski fakulteti v Ljubljani ustanovili gozdarski oddelek, je organiziral fakultetno posestvo Silva z gozdovi in žago v Stahovici pri Kamniku. Leta 1954 je bil imenovan za samostojnega referenta za lesno industrijo na Republiškem zavodu za planiranje v Ljubljani.

Oktobra 1958 se je povsem posvetil pedagoškemu delu. Na Tehniški srednji šoli v Ljubljani in na Višji lesno industrijski šoli je do upokojitve marca 1963 poučeval predmet Mehanska predelava lesa. Kot honorarni predavatelj je nadaljeval s predavanji istega predmeta na isti višji šoli do leta 1972, z dvoletnim zamikom (1965-76) pa še na gozdarsko-lesarskem oddelku Biotehniške fakultete v Ljubljani.

V reviji Les (1953-66), v Gospodarskem vestniku (1955 in 58) in Kamniškem zborniku (1957 in 58) in drugod je objavil več kot 40 strokovnih in znanstvenih razprav ter člankov. V okviru Društva inženirjev in tehnikov je organiziral predavanja in seminarje. Kot konstruktor je izdelal okoli 30 načrtov žag ter rekonstrukcij in modernizacij žagarskih obratov v Sloveniji, na Hrvaškem in v Avstriji. Za strokovno delo je prejel devet priznanj in nagrad.

Ker je rad fotografiral, je ohranil kar nekaj tehnične dediščine. Taka je serija fotografij o spravljanju lesa po rižah in plavbi lesa po Kamniški Bistrici, ki jo hrani gozdarski oddelek Tehniškega muzeja Slovenije. Od kranjskih gimnazijskih let naprej se je ukvarjal z vsemi športi, ki so takrat obstajali, razen s plavanjem, saj plavati ni nikoli znal. Bil je tudi lovec in planinec. V Kamniku je ohranil stik s športom in sodeloval v izgradnji nekaterih športnih objektov.

glavni vir: zapis Vande Rebolj, Kamnik, december 2011