VERGERIO, Pier Paolo, mlajši

Vergerij (Vergerius, Vergerio) Peter Pavel (Petrus Paulus, Pier Paolo) ml. (od ok. 1522 z vzdevkom »minor« ali »il giovane«, da se razlikuje od P. P. V-a st. 1370–1444), koprski škof in protestestantski pisec, rojen ok. 1498 v Kopru plemiču Giacomu in Coletti r. de Belgramoni. V Kopru se imenuje po njem trg, kjer stoji tudi njegov kip, delo ak. kiparja E. Dequela ter osnovna šola z italijanskim učnim jezikom.

Šolal se je v Benetkah, human. vede in pravo štud. v Padovi ter si pridobil naslova dr. iuris in poeta laureatus (1523), ok. 1521 predaval v Padovi notar. vedo. Med študijem se je srečal z nekat. humanisti (P. Bembo, M. A. Flaminio, P. M. Vermigli) in se z njimi ogreval za reformo Cerkve. Na zanimanje za lutrovstvo v zgodnjih letih kaže tudi to, da je hotel študirati v Wittenbergu, a zaradi bolezni ni mogel. Do 1530 je bil odvetnik v Veroni, Padovi, 5 let v Benetkah, kjer se je 1526 por. z Diano Contarini; ko mu je po letu dni u., se je odločil za cerkv. službo (v tej že brata Avrelij in Gianbattista). Ok. 1530 je prišel v Rim, si pridobil zaupanje papeža Klementa VII. in po smrti brata Avrelija dobil 1532 njeg. mesto papeževega tajnika, 1533 postal nuncij pri avstr. cesarju Ferdinandu I. Papež Pavel III. mu je 1534 naložil, naj prepriča nem. kneze, da ne bi nasprotovali sklicanju koncila zunaj nem. meja; nalogo je izpolnil v 2 potovanjih, ko se je v Wittenbergu srečal tudi z Lutrom. 1534 je dobil kot beneficij župnijo Komen. Maja 1536 je bil imenovan za modruško-senjskega škofa, sept. i.l. za koprskega. Tedaj bil ord., se seznanil s slovan. bogoslužjem, maševal deloma v lat. jeziku, deloma po hrv. glagol. knjigah V tem času je verj. potoval po Dalmaciji in Bližnjem Vzhodu, se na Dunaju spoprijateljil s škofom K. Ravbarjem in seznanil z baronom I. Ungnadom. 1539 je bil v spremstvu kardinala Hipolita d’Este na franc. dvoru, se tu srečal z Marjeto Navarsko (sestra Franca I.), ki je bila naklonjena reformaciji. Kmalu je sam začel širiti luteran. nazore, z bratom Janezom Krst. (Gianbattisto), škofom v Pulju, propagiral poenostavitev verskih obredov, furlansko in istrsko Cerkev nameraval ločiti od papeškega Rima (gl. Ferrai, Studi storici, Padova 1892, 88–173). 1540 se je še udeležil verskega kolokvija v Wormsu, v Rimu pa bil že osumljen lutrovstva. Da bi se rehabilitiral, je po vrnitvi v Koper sestavil razpravo Adversus apostatas Germaniae. Dec. 1544 ga je franč. gvardijan v Kopru tožil deseterici v Benetkah, da širi protest. ideje; V. se je pred inkvizic. komisijo 1545 umaknil iz Kopra v Mantovo h kardinalu Gonzagi, nato v Rivo in Padovo. Odšel naj bi v Rim, kjer bi zadevo razčistili, a poti ni tvegal, pač pa je po tragični smrti prijatelja, odvetnika in zagovornika protest. idej F. Spiere, poslal pismeno obrambo padovanskemu škofu, kar je obveljalo kot odpad od Cerkve. Čeprav se je proces proti V-u 1547 končal brez formalne obsodbe ali kazni, je bil 1548 obnovljen; konec i. l. se je V. umaknil v Švico, 3. jul. 1549 pa ga je papež degradiral in izobčil.

V Švici je bil 1550–3 protest. župnik v Vicosopranu, posegal v boj za protest. ideje in nasprotoval trident. koncilu (pisal letake, si prizadeval za ustanovitev tiskarne v Poschiavo), vendar se zaradi cvinglijanstva sporekel z voditelji reformacije v kantonu Graubünden. Jan. 1553 je že bil v stiku z vojvodo Krištofom na Württemberškem, kjer naj bi prevajal nem. protest. spise v ital.; junija je končal prevod württemb. konfesije, julija Brenzovega malega katekizma. Nov. i. I. se je dokončno preselil v Tübingen in postal vojvodov svetovalec, veliko potoval (1556 in 1559 na Poljsko), korespondiral in pisal.

S Trubarjem se je Vergerij osebno srečal šele v izgnanstvu. V Tübingenu je namreč čutil dolžnost, da kot bivši koprski škof, kjer je imel med verniki veliko Slov. in Hrvatov, prevzame vlogo nekakšnega svetovalca za širjenje protest. med Slovani; zamišljal si je enotni umetni jezik za Slovane, a praktičnih težav ni globlje analiziral. Tako je »Savel« (ker je pripomogel k Trubarjevemu odhodu iz Trsta), kot ga imenuje Trubar v pismu Bullingerju 13. sept. 1555 (gl. T. Elze, P. Trubers Briefe, 1897, 20), postal »Pavel« in Trubarjev mentor. Najprej je pismeno, potem na sestanku v Ulmu (24.-27. jan. 1555) ustno nagovarjal Trubarja k prevajanju biblije v sloven. Trubar se je sprva branil, češ da ni vešč biblijskih jezikov, a končno privolil in za poskušnjo prevedel prvi evangelij sv. Mateja. Vergerij ga je primerjal z grškim izvirnikom; na V-ov nasvet je Trubar zamenjal gotico z latinico. Njuno sodelovanje je ob idejni in materialni podpori iz domovine dalo 4 tiske (vse 1555), nato sta se razšla. Trudil se je tudi za hrv. tisk. S Trubarjem je pregovarjal Nikolaja Mojzesa s Cresa, da bi dal svoj prevod biblije na voljo za tisk. Pozneje je zaradi hrv. tiskov potoval tudi v Ljubljano, iskal zveze v Istri in na Maksimilijanovem dvoru, toda uspeha ni imel veliko. Trubar je v času njunega sodelovanja prevedel V-ovo brošuro iz 1549: Ena Molitov tih kerszhenikou …, Tübingen 1555 (podpisan samo Vergerius; gl. SBL IV, 212). Morda je 1555 prevedel tudi Vergeriov spis De Gregorio papa eius nominis primo … kot trdi Vergerij v predgovoru k natisu 1556, a izvoda doslej ne poznamo.