VELIKONJA, Narte

Očetu Ignacu Velikonji, gozdnemu čuvaju, in materi Mariji Beuk se je na Dolu pri Otlici, kot so takrat imenovali Predmejo, Narte rodil kot prvi izmed desetih otrok. Po opravljeni osnovni šoli v domačem kraju so ga poslali v Gorico, kjer je obiskoval najprej pripravnico, nato gimnazijo. Po maturi se je leta 1912 vpisal na pravno fakulteto na Dunaju. Med prvo svetovno vojno je bil prefekt v Alojzijevišču v Gorici in kasneje v Marijanišču v Ljubljani, bil je tudi vpoklican in dodeljen vojaškemu ministrstvu na Dunaju za prevajalca. Uspel je dokončati študij in diplomirati. Po končani vojni se je vrnil v Ljubljano in opravljal razne službe v različnih upravnih uradih takratne države. Postal je tudi nekakšen sekretar za turizem, organiziral je različne akcije za pospeševanje turizma. S soavtorjem Ferdom Jelencem je celo napisal gostinski učbenik Serviranje. Bil je aktiven v mnogih katoliških prosvetnih in kulturnih organizacijah, režiser in igralec Ljudskega odra, vodil je dijaške literarne krožke in bil urednik več revij.
Maja 1920 se je poročil z Ivano Jeglič, nečakinjo ljubljanskega škofa Jegliča. Med letoma 1921 in 1936 se jima je rodilo kar trinajst otrok, od katerih so trije kmalu po rojstvu umrli. Leta 1933 je zbolel in ostal hrom po desni polovici telesa. Da je preživljal številno družino, je neumorno pisal in objavljal v različnih časopisih in revijah. Vendar so se njegove knjige slabo prodajale, zato je težko našel založnike, nekaj jih je izdal tudi v samozaložbi in so jih otroci prodajali od vrat do vrat. Pisal je celo gledališke ocene. Ni se držal kulturnega molka, saj so njegove knjige izhajale tudi med vojno. Imel je odklonilni odnos do komunizma, na Radiu Ljubljana je imel pet predavanj, v katerih je razkrival OF in partizanstvo kot državljansko vojno. V zadnjih dneh vojne so nekateri njegovi otroci emigrirali, sam se pa zaradi invalidnosti in tudi preostalega dela družine ni hotel izseliti. Že maja, takoj po končani vojni, so ga aretirali, mu 23. in 24. junija sodili pred vojaškim sodiščem, ga obsodili na smrt in ga 25. junija 1945 na strelišču na Rudniku v Ljubljani tudi ustrelili. Njegove knjige je komunistična oblast že julija 1945 uvrstila na seznam prepovedanih knjig, zato so jih morali izločiti iz javnih knjižnic, javno se ni smelo omenjati niti obravnavati njegovih del. Zanimivo je, da je zaradi pomanjkanja strokovnega čtiva njegov učbenik Serviranje ostal na seznamu šolskih učbenikov, so pa v vseh izvodih, ki so jih dosegli, njegovo ime počrnili in tako izbrisali.
Leta 2015 je Vrhovno sodišče RS izdalo odločbo, s katero je odpravilo sodbo revolucionarnega sodišča, ki je leta 1945 Narteja Velikonjo obsodilo na smrt.