VELIKANJE, Josip – pop hajduški

Rodil se je v Jaklški grapi (Srednja Kanomlja) materi Marijani (Likar) in očetu Jakobu, katerega posest četrtzemljaka je bila borna, zemlje je imel le za malenkost več kot kajžarji, ki so je imeli najmanj. Družina z dvema sinovoma, Josipom in leto mlajšim Matevžem, je težko shajala a kljub revščini je oče, na prigovarjanje župnika Antona Mejača, nadarjenega Josipa poslal v šolo, najprej privatno v pritličju mežnije pri Fari (danes Spodnje Idrije). Tu se je naučil osnov šolskih predmetov in s šolanjem nadaljeval v Idriji. Štirirazredno ljudsko šolo je obiskoval od leta 1853 do leta 1856, od leta 1856 do leta 1862 pa goriško gimnazijo. Licej je dokončal v Senju. Od tam se je za nekaj časa skrivnostno izgubil na Balkanu, potem pa se v Beogradu vpisal na višjo vojaško šolo in se, navdušen nad jugoslovanstvom, pridružil Srbski revolucionarni mladini. Udeležil se je oborožene vstaje proti Turkom in orožje je postalo nepogrešljiv del njegovega življenja. Domov se je, kljub razočaranju nad srbskim nacionalizmom, vrnil z idejo združitve južnih Slovanov. Škof Josip Jurij Strossmayer ga je nagovoril, da se je leta 1868 vpisal v goriško centralno bogoslovno semenišče. Zaključil ga je s finančno pomočjo poreško-puljskega škofa Jurija Dobrile. Novo mašo je obhajal v Spodnji Idriji leta 1870. Istega leta je bil z dekretom postavljen v župnijo Bale (dekanat Rovinj), od koder so ga leta 1871 premestili v Pulj za kapiteljskega pomočnika pri tamkajšnji stolnici. 28. junija 1871 ga je škof Dobrila imenoval za kaplana v Kavranu v mutvoranski župniji, kjer so povečini živeli novo naseljeni Benečani ter nepismeni prišleki z Balkana in Dalmacije, prvotno prebivalstvo pa je pomorila kolera. Po petih letih kaplanovanja v Balah, Krmedu, Pulju in Kavranu ga je škof Dobrila leta 1875 imenoval za kaplana ekspozita v Juršićih v razvojno zaostali Roveriji, kjer je tedaj vladala zgolj pravica močnejšega. Postal je njen prvi duhovnik.

V Juršićih je zgradil župnišče in šolo, v kateri je do prihoda prvega učitelja 16 let tudi poučeval, ter se ukvarjal s kmečkim gospodarstvom. Ljudi je poleg pisanja in branja učil rokodelskih, kmečkih in sadjarskih del ter vinogradništva. Če je bilo treba, je opravljal tudi žandarske posle. V pomoč so mu bili trije nečaki, ki so po bratovi smrti živeli pri njem. Pod Velikanjetovim vodstvom so se Juršići začeli razvijati in Roverija je počasi postala obdelana. Leta 1893 je soustanovil vinarsko zadrugo za zahodno Istro, ki je vino tipizirala in urejala trgovino z njim. Njegov nečak Martin je leta 1903 ustanovil hranilnico, ki je veliko pripomogla k napredku Roverije. V vasi Juršići je »pop hajduški« uredil tudi pokopališče.
Leta 1891 je sodeloval na državnozborskih volitvah in bil izvoljen za poverjenika narodno zavedne Hrvaške stranke, katere vodja je bil. V kraju je leta 1906 ustanovil prosvetno društvo Narodnjak, ki je delovalo v župnišču, kjer je imel tudi knjižnico in je ljudem izposojal knjige.
Leta 1920 se je izteklo petdesetletno delovanje »Velikana popa hajduškega«, ki je v eni roki s križem in v drugi z orožjem v Roveriji v Istri branil ljudi pred neznanjem, potujčevanjem in revščino. Ker je bil po letu 1918 v stalnem sporu z italijansko oblastjo, je ta pospešila njegovo upokojitev in vrnitev v domače kraje.
Umrl je v Gorici, pokopali pa so ga v Idriji blizu vhoda v cerkev sv. Križa. Njegov grob se ni ohranil. Lepo pa je viden njegov monogram na vratih cerkvenega dvorišča v Juršićih.<br