Valentina ORSINI MAZZA

Valentina Medvedič je bila hči uslužbenca idrijskega rudnika, socialista Ivana Medvediča in Marije, (rojene Žonta).Odraščala je v Idriji v času, ki je znano tudi kot »obdobje treh držav«. Njenega očeta, aktivnega zagovornika rudarskih pravic, uvrščamo med pionirje socialnih bojev in socialnega napredka delavcev. Ko je Idrija kot prvo mesto v tedanji Avstro-Ogrski dobila socialistično večino in prvega socialističnega župana Ivana Stravsa, je bil občinski svetnik.

Po zaključeni osnovni šoli v Idriji je Valentina leta 1928 končala še triletno nižjo srednjo šolo (»scuola complementare«) in se kot uradnica zaposlila na sodišču v Idriji. Leta 1937 se je poročila z italijanskim letalskim polkovnikom Luigijem Cesarettijem. Drugo svetovno vojno je preživela aktivno kot sestra Rdečega križa. Usposabljala se je na dveletnem tečaju v Anconi, najprej delala v tamkajšnji vojaški bolnišnici, potem pa bila premeščena v Tirano v Albanijo, kjer je ostala do leta 1943. Konec vojne je dočakala kot podporočnica.
Po vojni se je vpisala na Istituto studi superiori romani, kjer je študirala zgodovino umetnosti in splošno zgodovino rimskih arheoloških in umetniških objektov. Leta 1949 je obiskovala Instituto de cultura e Lingua Espanola in tam leta 1951 diplomirala iz splošne španske kulture. Še istega leta se je vpisala na Istituto per l’ Estremo Oriente, kjer je študirala ruščino, hindujščino in zgodovino indijskih religioznih filozofij ter političnih vprašanj s teh področij. Leta 1954 je zagovarjala tezo Asia agli Asiatici. Istega leta ji je za posledicami vojne, predvsem težkega življenja v taborišču, umrl prvi mož. Po njegovi smrti se je nastanila v znameniti umetniški ulici Margutta v Rimu, kjer so se križali mednarodni umetnostni, zlasti likovni tokovi. Učila se je srbohrvaščine in začela prevajati. Prve prevode, povečini jugoslovanskih avtorjev, so ji objavili že leta 1952 v Il Popolo di Roma. V petdesetih in šestdesetih letih je sodelovala s časopisi Tovariš, Delo, Ljubljanski dnevnik, Slovenski poročevalec, Ciciban, Pionir, Vjesnik u srijedu, z založbo Mladinska knjiga v Ljubljani in Centrom za nastavni film v Beogradu. V Il Popolo di Roma je objavila prevode več Cankarjevih krajših del, v dnevniku L’ Unita za otroke pa več srbskih in hrvaških avtorjev, med njimi tudi Andrićevo povest Aska in volk. Leta 1962 se je drugič poročila, z dr. Calogerom Mazzom profesorjem pravnih in ekonomskih ved.
Orsinijeva se je trdno usidrala v kulturno življenje italijanske metropole. Leta 1963 je odprla likovno galerijo SM 13 (Studio Marguttaa 13), ki se je v svetu umetnosti zelo hitro uveljavila. Galerija je imela dvojno usmeritev. Razstavljala je zgodaj priznane in že uveljavljene mojstre (predvsem futuriste) in mlajšo generacijo abstraktnih avtorjev, pripadnikov nove struje »arte cinetica« ter konstruktivizma. Tam so v svetu prvič razstavljali slovenski in jugoslovanski likovni umetniki France Slana, Marij Pregelj, Vladimir Makuc, Janez Bernik, Rudi Skočir ter grafiki Nada Lukežić, Milić od Mačve, Vangel Naumovski in drugi. Galerija je delovala vse do leta 1976. V njej se je zvrstilo okrog 250 samostojnih razstav. Po zaprtju galerije je Orsinijeva ostala prisotna v rimskem kulturnem okolju, kjer je mnogim ženskim umetnicam preko društva Donna e Arte pomagala pri njihovem uveljavljanju.

Galeriji Mestnega muzeja Idrija je darovala bogato zbirko sodobnih italijanskih in jugoslovanskih avtorjev (Donacija Orsini-Mazza).

Orsinijeva je bila uveljavljena in cenjena v svetu umetnosti in pomembna posrednica med slovensko in italijansko kulturo. Vse do bolezni, ki jo je v njenih poznih letih prikovala na posteljo, se je rada vračala domov v Idrijo, kjer je imela manjšo hišo, od leta 1976 pa je imela tudi jugoslovansko državljanstvo.