Stanko Trobina je osnovno šolo obiskoval najprej v Krminu, kasneje pa v Šoštanju, kamor so se z družino zatekli ob začetku prve svetovne vojne. Po osnovni šoli je obiskoval nižjo klasično gimnazijo v Ljubljani, nato višjo klasično gimnazijo v Mariboru. Maturiral je leta 1928, za tem pa se je usmeril v bogoslovje ter bil leta 1932 posvečen v duhovnika. Svojo duhovno pot je začel kot semeniški duhovnik, za tem pa je bil kaplan in katehet pri Svetem Juriju v Slovenskih goricah (1933-1934), Ljutomeru (1934-1936), Čresnovcih (1936-1937). Službo kaplana, župnijskega upravnika in župnika je opravljal v Oplotnici (1937-1968), njegova zadnja službena postaja pa je bila na Gomilskem. Predvsem v Oplotnici in na Gomilskem je veliko gradil ter obnavljal cerkvena poslopja. Leta 1981 je zaradi bolezni odšel v pokoj in se preselil v Šoštanj. Bil je eden izmed redkih mlajših duhovnikov, ki jih Nemci med vojno niso izselili; kljub temu so ga večkrat preiskali ter mu odnesli slovenske knjige in rokopise.
Za prve stike z glasbo je poskrbel njegov oče, ki je prihajal iz glasbeno nadarjene družine Florjan. Stanko Trobina se je ob šolanju posvečal glasbeni teoriji in petju pri znanih profesorjih. Šest let je študiral klavir, orgle in zborovodstvo pri Hinku Druzoviču, učil se je solo petja pri prof. Žagarju v Ljutomeru in pri prof Trostu v Ljubljani, nazadnje pa mu je prof. Stanko Premrl pomagal, da je končal glasbeni konzervatorij v Ljubljani (1946-1951).
Pri svojem delu je skrbel za rast verskega življenja, organiziral je verske in glasbene prireditve ter skrbel za misjone in duhovne obnove. S svojo zavzetostjo in inovativnim pristopom je pritegnil tudi mlade. Vodil je pevske zbore in spodbujal ljudsko petje, saj je z glasbo želel dvigniti verske vrednote in slovensko kulturo. V glasbo je bil vpet skoraj ves čas: predaval je cerkveno glasbo na cerkveni glasbeni šoli v Mariboru, bil je član škofovskega glasbenega sveta, Cerkvenega glasbenika, Komisije za liturgijo in cerkveno glasbo. Napisal je tudi več strokovnih člankov ter jih objavil v Cerkvenem glasbeniku, Pevcu in Novi poti. Stanko Trobina je tudi avtor knjige Slovenski cerkveni skladatelji, ki je prva knjiga na Slovenskem, ki sistematično in natančno obravanava cerkveno glasbo in slovenske cerkvene skladatelje vse od začetka pa do sodobnosti.
S svojimi zbori je v cerkvah in dvoranah priredil več kot 130 koncertov. Napisal je več religioznih pesmi, 24 ljudskih pesmi je harmoniziral, a so mu jih žal uničili Nemci. Prejel je več priznanj, med drugim Red za narod s srebrnimi žarki za življensko delo na področju glasbene umetnosti.
Izbor del:
Slovenski cerkveni skladatelji: z uvodom v cerkveno glasbo in njeno zgodovino, 1972
Strokovni članki in razprave:
Uvod v tehniko petja,1977
Stanje cerkvene glasbe na Slovenskem, 1976
Misli k problemu cerkvene glasbe, 1969
Razvoj cerkvene glasbe na Slovenskem, 1966
Slovenska narodna pesem,1959
Slov. narodna pesem iz Prekmurja, 1937
Misli k razumevanju cerkvene glasbe, 1935
Beseda o lepoti, 1935
Koral in njegova praksa, 1933
Primorski slovenski biografski leksikon, 16. snopič, Gorica: Goriška Mohorjeva družba, 1990, str. 66-67
E. Škulj: Stanko Trobina (1907-1986), Cerkveni glasbenik, let. 79, št. 1/3 (1986), str. 13-14
E. Škulj: Stanko Trobina – zlatomašnik, Cerkveni glasbenik, let. 75, št. 7/9 (1982), str. 70-71