Toni GAŠPERIČ

Rodil se je v Metliki kot tretji otrok matere Stanke in očeta Janeza. V družini je bilo šest otrok – pet fantov in dekle. Živeli so v revščini, oče je bil čevljar, mama gospodinja. Osnovno šolo je obiskoval v Metliki, učiteljišče pa v Novem mestu, kjer je maturiral leta 1965. Končal je Pedagoško akademijo v Ljubljani in prvo službo dobil v metliški osnovni šoli, kjer je pet let poučeval slovenski in srbohrvaški jezik.

Nato se je zaposlil v metliški tovarni Beti, kjer je bil devetnajst let referent za ekonomsko propagando, dolga leta pa tudi urednik internega glasila Vezilo. Vmes je učil na metliški tekstilni šoli in leta 1980 postal njen ravnatelj. Od tam je odšel za ravnatelja v Osnovno šolo Podzemelj ter se leta 1999 upokojil.

Leta 2001 so mu po dveh letih in pol dialize presadili ledvico. Tudi zaradi te izkušnje je bil pobudnik vzpostavitve dializnega centra v Beli krajini.

Objavil je več zbirk humoresk, leta 2007 avtobiografske spomine Povej jim, leta 2012 pa je izšlo njegovo zadnje knjižno delo Njen zlati nasmeh. Je avtor številnih člankov  v različnih slovenskih časopisih (Belokranjec, Dolenjski list, Dobro jutro, Živa, Vizita, Novi medij, Lipov list, Prosvetni delavec …). Pisal je tudi besedila za izvajalce zabavne in narodno-zabavne glasbe; seznam teh je zapisan v Bibliografiji Tonija Gašperiča, izdani ob njegovi 70-letnici. Kot humorist je sodeloval v raznih zabavnih oddajah na nacionalnem radiu ter nekatere tudi vodil (Veseli tobogan, Prizma optimizma, Vi izbirate – jaz izberem …).

Desetletja je bil promotor kulturnega aktivizma v svojem okolju, organizator in nastopajoči na kulturnih ter humanitarnih prireditvah. Bil je med pobudniki Noči na Kolpi, pripravljal prireditve ljubiteljske kulture Mladost, podaj mi krila, bil urednik prvega metliškega mladinskega časopisa Čas hiti, ustanovil metliško igralsko skupino Osip Šest in zanjo napisal pet enodejank s skupnim naslovom Podgane – narodni sovražnik številka 1. V Hotelu Bela krajina v Metliki je prirejal Zimske urice, v mladinskem centru Naj večere, na grajskem dvorišču pa začel s prireditvami Besede pod oboki, ki so se kasneje preimenovale v Pridi zvečer na grad. Dobro obiskani so bili tudi dogodki S pesnikom na sladoled, ki jih je pripravljal v sodelovanju z Ljudsko knjižnico Metlika in Gostinstvom Sodec – Pizzerijo Julija. Projekt Bilo je …, ki ga je pripravljal skupaj z Ljudsko knjižnico Metlika in Gostiščem Veselič v Podzemlju, je leta 2014 prejel nagrado Združenja splošnih knjižnic.

Leta 2013 je prejel nagrado Frana Milčinskega – Ježka, ki jo RTV Slovenija podeljuje za posebne dosežke na področju žlahtnega humorja in satire oziroma za izvirne dosežke ali opus v tistih umetnostnih zvrsteh radijske in televizijske ustvarjalnosti, ki sledijo tradiciji Ježkovega duha.