Foto galéria
Od rojstva živi v Mengšu. Tam je hodil v štiriletno osnovno šolo in triletno nižjo gimnazijo. Na Tehniški srednji šoli na Aškerčevi ulici v Ljubljani je leta 1954 maturiral in si pridobil poklic elektrotehnika. Tedaj se je hotel vpisati na vojno pomorsko akademijo v Splitu, a mu je oče svetoval, naj se raje za eno leto zaposli in medtem o tem razmisli. Kmalu je dobil službo v podjetju Elektro Ljubljana in tam ostal do leta 1995.
V hribe je šel prvič z očetom, avgusta 1946, na Veliko planino. V naslednjih letih je še skupaj z bratom prečil vse Kamniške Alpe, pa tudi na Triglav so se vzpeli. Od leta 1951 je član planinske organizacije. Leta 1956 je vstopil v Alpinistični odsek Kamnik, kjer je bil nekaj let tudi načelnik. Leta 1961 je postal gorski reševalec med letoma 1968 do 1978 je bil načelnik postaje Gorske reševalne službe v Kamniku. Od leta 1979 vodi Komisijo za odprave v tuja gorstva pri Planinski zvezi Slovenije. Več kot osem let je bil tudi podpredsednik PZS.
Z alpinizmom se ukvarja od leta 1956. Kakovostni vzponi v Julijskih in Centralnih Alpah so mu odprli pot na alpinistične odprave v visoke gore, najprej leta 1964 na Kavkaz in naslednje leto na Kangbačen. Opravil je čez 1000 alpinističnih vzponov, od katerih jih je bilo več kot 30 prvenstvenih. Izvedel je tudi prve velike ledne in kombinirane slovenske alpske vzpone.
Bil je član mnogih alpinističnih odprav ter tudi vodja odprav na Kangbačen 1974, Everest 1979, Jalung Kang 1985, Šiša Pangmo 1989, Kangčendzengo 1991, Anapurno 1992 in 1995 ter Daulagiri 1998. Bil je tudi organizator odprav Everest 1996 in Čo Oju 1988 in 2001 ter vodja več izvidnic in trekingov.
O vzponih in odpravah je objavljal v Planinskem vestniku ter v drugih revijah in časopisih je soavtor učbenika Hoja in plezanje v gorah ter avtor in soavtor več knjig o alpinizmu in odpravah v tuja visokogorja, bogato opremljene s fotografijami.
Po svoji sledi: Alpe-Kavkaz-Himlaja, Ljubljana 2011
Na vrhovih sveta, 1992 (soavtor)
Jalung Kang, 1987
Hoja in plezanje v gorah, 1972, 1984 (učbenik, soavtor)
Everest, 1981 (soavtor)
Na vrh sveta, 1979 (soavtor)
Kangbačen, 1976 (soavtor)
Stene mojega življenja, 1975
Kot član odprave Everest 1979 je istega leta prejel Bloudkovo nagrado. Zlato plaketo za življenjsko delo v športu mu je leta 2007 podelila Občina Kamnik. 11. februarja 2011 mu je bila v Unionski dvorani ljubljanskega Grand hotela Union izročena Bloudkova plaketa za življenjsko delo v športu.
D. Jelinčič: Slovenski alpinizem je v samem svetovnem vrhu / Tone Škarja, Primorski dnevnik, št.10 (13.I.1989), str.11
V. Grošelj: Bistvo cilja: da sega preko življenja : intervju Planinskega vestnika: Tone Škarja, Planinski vestnik, št. 9 (september 1996), str. 382-383
M. Grah: Za rožo lepotice : Tone Škarja, alpinist in vodja himalajskih odprav, Delo, št. 98 (30. apr. 1999), str. 41-42
S. Saje: Slovenci smo planinci, hribovci in gorniki : 66. Glasova preja (5/2001): Gore in Skala / Janez Duhovnik, Tone Škarja, Tone Jeglič; Gorenjski glas, št. 94 (30. nov. 2001), str. 16-17
B. Pollak: Tone Škarja – 65 uspešnih let, Planinski vestnik, št. 3 (2002), str. 60-61
S. Saje: Odlikovanja za zaslužno delo : predsednik države Milan Kučan je podelil visoka odlikovanja šestim zaslužnim planincem, med katerimi sta tudi dva Gorenjca, Gorenjski glas, št. 97 (17. dec. 2002), str. 7
Tone Škarja – podpredsednik PZS, zadolžen za alpinizem; Leta 2003 so nam ostali v spominu, Gorenjska 2003-2004, str. 58
I. Kavčič: V alpinizmu Slovenci velikani : “V odpravi na Everest so bili najboljši alpinisti tistega časa, predvsem pa nas je k uspehu vodil izjemen kolektivni duh,” je v Mestni hiši v Kranju ob odprtju razstave Slovenski Everest, posvečeni 25-letnici prvega slovenskega vzpona na najvišjo goro sveta, povedal takratni vodja odprave Tone Škarja, Gorenjski glas, št. 39 (18. maj 2004), str. 28
Osebnosti od M do Ž, Ljubljana 2008, str. 1120
Tone Škarja – Po svoji sledi, Ljubljana 2011(avtobiografska knjiga)
Morda vas zanimajo tudi
Leon ENGELMAN