TOMAN, Feliks

Bil je najpomembnejši iz družine kamnosekov Toman. Po končani osnovni šoli in realki je bil vajenec v očetovi delavnici. Da bi se izpopolnil, se je leta 1873 odpravil v tujino; delal je na Dunaju, v Budimpešti (parlament), v Londonu in Nemčiji. Po vrnitvi v Ljubljano je najprej pomagal mačehi Antoniji pri vodstvu delavnice, leta 1892 pa si je sam pridobil obrtno pravico in obrt prenesel na Resljevo cesto (zgradil najprej delavnico, nato stanovanjsko hišo), jo razvil v industrijski obrat in leta 1908 začel izdelovati umetni kamen.

Izdeloval je

oltarje: Novo mesto, Šmarjeta na Dolenjskem, Horjul, Goričica pri Domžalah, Vojnik, Borovnica, Cerklje pri Kranju, Pivka, Velike Lašče;

kipe na fasadi: Kamnik, Rožnik, Mengeš, Zalog pri Cerkljah, Zgornje Ponikve

in spomenike: Valentin Vodnik (1889), J. V. Valvasorju (1903), Ignacij Borštnik in Anton Verovšek 1921–1924

V starosti je prepustil vodstvo podjetja sinu Antonu, ki je bil zadnji iz družine Tomanov, ki je vodil kamnoseško obrt v zasebni lasti.

V Šmartnem pri Litiji je sodeloval pri notranji opremi cerkve sv. Martina v Šmartnem pri Litiji. Spomladi leta 1900 so postavili veliki oltar sv. Martina. Pred tem je vlil za cerkev kapitele, razne konzole in rozete. Temelj velikega oltarja je globok 4 metre. Zidan je na pilotih, na katerih je 70 cm debela plošča iz portland cementa in 3,30 metra visok zid, prav tako iz cementa. Stopnice pri velikem oltarju so iz kraškega kamna, podest pa iz kararskega, belgijskega in veronskega rdečega in rumenega marmorja. Stebrički oltarne mize so iz zelenega brazilskega oniksa, bare in glave stebrov iz kararskega marmorja, antipedij prav tako iz kararskega marmorja z vloženimi ploščicami rdečega francoskega marmorja in z zlatim beneškim mozaikom. Na oltarno mizo je vdelan relief Kristusove glave iz kararskega marmorja, stranska podstavka ob straneh oltarne mize in klopice za svečnike pa so iz koroškega marmorja. Tabernakelj in baldahin sta iz kararskega marmorja z vloženimi ploščicami brazilskega oniksa in hotaveljskega marmorja. Stebrički ob baldahinu sta iz afriškega algier – oniksa, prav tako podstavka na kerubi, nadstavek oltarja iz kamna »merlera« ter podobe angelov in sv. Martina z bogatimi pozlačenimi okraski. Baldahine kerubov nosijo stebrički iz rumenega veronskega marmorja, v podstavkih pa so vložene plošče iz hotaveljskega marmorja. Podobe angelov so povzete po oltarju sv. Rešnjega telesa stolne cerkve v Granu na Madžarskem.

Izdelal je tudi dva stranska oltarja. Brezmadežne in sv. Antona Padovanskega. Stebrički, ki nosijo oltarni mizi so iz rumenkasto zelenega oniksa, ostali deli iz kararskega in »brečje« marmorja ter kraškega in istrskega kamna. Tema dvema oltarjema so v maju 1900 postavili še nadstavke, v katerih je šest slik: Brezmadežna (plačal Franjo Knaflič), sv. Anton Padovanski (plačal škof Anton Bonaventura Jeglič), sv. Alojzij, sv. Barbara, sv. Janez Krizostom in sv. Avguštin. Slikal jih je dunajski akademski slikar Kastner na Dunaju. Podobe so slikane na topolov les z zlatim ozadjem, deske so cele in niso nikjer zlepljene. Slike so od zadaj zavarovane proti vlagi.

Delo istega mojstra je tudi prižnica, ki jo je postavil avgusta 1901. Izdelana je deloma iz kararskega in hotaveljskega ter istrskega kamna.

Istega meseca je postavil oba kropilnika ob glavnem vhodu. Izdelal ju je iz istrskega marmorja s podstavkom iz kraškega kamna in z zelenimi stebrički iz »brečje« marmorja na Tolminskem.

Izdelal je tudi krstilni kamen v krstilnici. Podlaga in stopnice so iz kraškega kamna, stebrički iz hotaveljskega marmorja, vse ostalo pa iz istrskega marmorja. Med ornamente so vdelani štirje evangelisti.

Feliks Toman in Avgust Žabkar sta leta 1901 izdelala obhajilno mizo.