Foto galéria
Od rojstva živi v hiši pri Rosu v Mojstrani, ob poti, ki vodi v dolino Vrat.
V tretjem razredu OŠ je gledal tekmo v smučarskih tekih za Pokal Kurikkala. Ko so imeli čez dva tedna v šoli tekmovanje, je tekel tudi on, vendar z alpskimi smučmi. Tako je leta 1973 začel trenirati tek na smučeh pri tekaškem klubu Dovje – Mojstrana. Največji tekmovalni uspeh je dosegel s 5. mestom na državnem prvenstvu za člane. Enkrat je zmagal na Dupljanskem maratonu. Leta 1984, ko je zaključil tekmovalno kariero v teku na smučeh, se je udeležil Wasa maraton na Švedskem. Med 22000 tekmovalci zasedel 408. mesto in bil najboljši Slovenec.
Na služenju vojaškega roka v Bovcu se je navdušil za atletiko. Trenirati jo je začel v Kranju, nadaljeval pa je v ljubljanskem klubu Olimpija (1984-1989). Tekel je na daljših progah, na 5 in 10 kilometrov in tudi maraton. V atletiki je vztrajal sedem let in dosegel nekaj dobrih rezultatov. Prvi maraton je tekel v Bovcu leta 1982 in zmagal s časom 2:47. Bil je tudi zmagovalec maratona v Zagrebu leta 1987 s časom 2:31.
Leta 1977 se je včlanil v Alpinistični odsek Mojstrana, od leta 1981 pa je član Gorske reševalne službe Mojstrana. Kot alpinist je preplezal različne smeri doma in v tujini. Triglavsko severno steno je najhitreje preplezal v 1 uri in 48 minutah. Pot od doma do Aljaževega stolpa na vrhu Triglava je najhitreje pretekel v 2 urah in 24 minutah. Od vseh športnih aktivnosti mu je najljubši gorski tek.
Drugega in tretjega julija 2011 je realiziral skoraj deset let staro idejo, ki mu jo je dala žena Anica, tj. preteči deset najvišjih vrhov v Julijskih Alpah v Sloveniji v čim krajšem času. Skupaj s tekača in prijateljem Mirkom Janjatovičem iz Radovljice sta v 39 urah in 50 sekundah osvojila Dovški križ, Oltar, Visok rokav, Škrlatica, Dolkova špica, Razor, Prisojnik, Jalovec, Mangart, Kanjavec in Triglav. Adrenalinski gorskotekaški, alpinistični in kolesarski izziv je bil dolg več kot 85 km z 12.000 m višinske razlike.
Naslednja največja želja je, da bi na svetovnem veteranskem prvenstvu v gorskem teku v Italiji osvojil eno od kolajn.
Biografijo je zapisala Eli Gradnik, Slovenski planinski muzej
Leta 1983 so ga tekači iz Podbrda v Baški grapi povabili na tek štafet v Forni di Sopro v Italiji, kjer je zmagal v svoji etapi. Naslednje se je udeležil prve tekme svetovnega pokala v St. Vigliju v Italiji. Udeležil se je 15 svetovnih prvenstev in dveh evropskih. Njegovi najboljši rezultati na svetovnih prvenstvih so: 7. mesto (1987, Lenzerheide v Švici), 8. mesto na kratki progi in 9. mesto na dolgi progi (1988, Keswick v Veliki Britaniji ), 11. mesto (1991, Zermatt v Švici) in 15. mesto (Telfes v Avstriji). Na 1. neuradnem evropskem prvenstvu v Belunu je bil deseti. Bil je večkratni državni prvak v gorskem teku (1993, 1994 in 1995) in zmagovalec 1. slovenskega pokala v gorskih tekih leta 1993 ter 1994. Zmagal je na več tujih in domačih tekmah v gorskem teku. Leta 2002 je bil zmagovalec slovenskega pokala za mlajše veterane. Leta 2010 je bil na odprtem prvenstvu na Veliki Planini kot najboljši Slovenec na 5. mestu.
J. Rabič: Juriš na Dovško Babo, Gorenjski Glas, Gornjesav’c, avgust 2011, str. 9
V. Stanovnik: V tujini smo bolj cenjeni in poznani kot doma : Franci Teraž se je doslej udeležil vseh tekem svetovnega pokala v gorskem teku, Gorenjski glas , št. 68 (27. avg. 1999), str. 18-19