TEPLÝ, Bogo

Življenjska pot Boga Teplýa se je začela na Dolenjskem, v družini železniškega uradnika. Gimnazijska leta, ki jih je preživel v Kranju in Novem mestu, je prekinila prva svetovna vojna, zaradi katere je predčasno maturiral in odšel v vojsko. Po vojni je v Zagrebu in Ljubljani študiral slavistiko ter zgodovino.
Največji del svojega življenja je preživel v Mariboru. Z njim se je prvič srečal leta 1922, ko je na tamkajšnji realki začel svojo profesorsko pot. Z izjemo dvoletnega bivanja v Murski Soboti, vojnih let v Ljubljani in krajše povojne zaposlitve v Trstu je mestu ob Dravi ostal zvest vse do svoje smrti.
V Mariboru je zorel v napredno mislečega človeka. Bil je zelo dejaven v številnih delavsko prosvetnih društvih. Usmerjen v pravilnost socialistične misli je z vrsto člankov in predavanj širil obzorja delavskemu razredu na Slovenskem. Zaradi svoje izobrazbe se je veliko ukvarjal s knjigami. Redno je zahajal v knjižnico Delavske zbornice, kjer je pregledoval pošiljke novih knjig in o njih poročal v reviji Svoboda. Prevajal je dela ruskih in drugih naprednih socialističnih pisateljev ter opozarjal na socialno tematiko v gledaliških predstavah in likovnih delih. Svoje prevode in avtorske tekste je velikokrat objavljal pod psevdonimoma Sigma in Talpa.
V začetku petdesetih let je zapustil profesorske vrste in prevzel vodenje Pokrajinskega muzeja Maribor, na čelu katerega je nasledil Franja Baša, pionirja mariborskega muzejstva. Njegovo 16 let trajajoče vodenje muzeja je zaznamoval izrazit posluh za muzejske raziskave, zaradi njegovih prizadevanj pa so se iz muzejskega kompleksa izločile dejavnosti, ki so postale samostojni kulturni zavodi: Pokrajinski arhiv, Umetnostna galerija, Muzej narodne osvoboditve in Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine. Spodbujal je razvoj muzejske in spomeniškovarstvene stroke, organiziral velika strokovna srečanja in bil član številnih muzejskih društev. Več desetletij je zbiral in proučeval gradivo za gospodarsko zgodovino Slovencev. Velikih sledi ni pustil samo v mariborskem kulturnem življenju, temveč je sodil v sam vrh slovenskega in jugoslovanskega muzejstva nasploh.
Po upokojitvi leta 1963 ni počival. Vrnil se je h knjižničarstvu, s katerim se je srečal že pred vojno na mariborski Klasični gimnaziji in se v tedanji Študijski knjižnici lotil bibliografsko dokumentacijske obdelave časnika Marburger Zeitung ali Mariborčanke, kot ga je sam poimenoval. V 16 letih, ki jih je honorarno preživel v knjižnici, je izčrpal gradivo za obdobje med leti 1866 in 1889. Ustvaril je svoj sistem urejanja izpisanih podatkov, s pomočjo katerega je natančno razvrstil več kot 160 tisoč zapisov, ki še danes predstavljajo dragocen vir o življenju v mestu ob severni meji. V njegovo raziskovanje mariborske zgodovine 19. stoletja je kruto posegla smrt. Njegov poslednji dom se nahaja na ljubljanskih Žalah.