Tea BREŠČAK

Rodila se je v Dobravljah očetu Antonu in materi Frančiški Rešeta, v veliki kmečki družini je bilo kar štirinajst otrok. Po končani osnovni šoli so jo starši z namenom, da se nauči nemškega jezika, dali v nemški zavod h Gospe Sveti na Koroško. Vendar je morala zaradi pomanjkanja sredstev šolanje prekiniti in se zaposliti. Delo je dobila kot blagajničarka v trgovini v Trstu in istočasno obiskovala večerno trgovsko šolo. Po poroki z zdravnikom Emmanuelom Abbattista je živela v Padovi, Portogruaru in Milanu skupaj z brati, sestrami in nečaki. Kljub dolgoletnemu bivanju v tujini so ostali narodnozavedni in ohranili materni jezik.

Bila je delovna in umetniško nadarjena. Že od mladih let je pisala pesmi. V pesmih podoživlja svojo ožjo domovino, klic Vipavske prepolne cvetja, in jih objavlja v Ženskem svetu in Našem glasu. Njene pesmi prevevajo čustva, so preproste, vendar življenjsko poučne.

Prav tako je že v mladih letih zelo rada risala in slikala, resneje pa je nadaljevala po preselitvi v Milan. Od leta 1933-1935 je bila učenka tržaškega slikarja Piera Marussiga, ki je živel v Milanu. Predvsem so jo zanimali portret, tihožitje in pejsaž, do popolnega izraza pa se je izkazala s slikami cvetja. Največ je slikala v olju, občasno v temperi in akvarelu. Bila je članica umetnostne galerije Permanente v Milanu, kjer je večkrat razstavljala z drugimi likovniki, včasih tudi samostojno. Tudi sodobni umetniki (Carrà, Biroli, Sironi, Spacal, Mihelič) so jo cenili kot slikarko in njen dom se je razvil v pravo kulturno središče.

Vso svojo skrb je posvečala številni rodbini svojih bratov in sester. V njenem zavetju so postali priznani ustvarjalci: sestri Iva Breščak (pripovednica in publicistka) in Tonca (Antonija) Breščak (pesnica) in brat Stanko Breščak (publicist in pesnik).