TAŠKAR, Zdravko

Zdravko Taškar se je rodil v občini Ilirska Bistrica v delavski družini materi Antoniji in očetu Ivanu Taškarju. Življenje mu ni bilo postlano z rožicami, saj je sedemčlanska družina ob eni plači živela skromno. Oče in mama sta bila gluhonema zaradi bolezni in poškodb v mladosti. Vzgojo nad otroci je prevzela stara mama, ki jim je bila druga mati. Oče Ivan je živel v Ljubljani in otroke le malokdaj obiskoval. Otroci so morali že zgodaj poprijeti  za kmečka opravila in pomagali staršem in starim staršem, da se je lažje živelo. Kot fantič je bil Zdravko živahen in obiskoval je osnovno šolo Tone Tomšič v Knežaku. Po končani osnovni šoli si je želel v kadetsko šolo v Tacen, vendar ga je stara mama prepričala, da gre v uk k sorodnikom v pekarno Mihelj v Knežak. Želje stare mame so bile, da bi prišel že prvi dan do kruha. Prav tako so mu kupili novo kolo za prevoz na delo. Tako je še ne 16-letni fant odšel delat v pekarno in dve leti delal večinoma ponoči od 22. do 7. ure. Poklicno šolo je uspešno končal v živilski šoli v Mariboru in v tem času jim je umrla stara mama.

Sam še ni bil star 17 let in še vedno je bil čas, da gre v srednjo šolo za poklic miličnika v Tacen tudi iz razloga, da odsluži vojaški rok. Rečeno storjeno in Zdravko se je odpravil na postajo milice v Ilirsko Bistrico in podal  vlogo za sprejem v kadetsko šolo. V septembru leta 1971 je začel s študijem v Tacnu. Stroga napol vojaška disciplina in vzgoja mu nista delala težav in tri leta so minila v krogu tovarišev kadetov. Po končani kadetski šoli je bil leta 1974 razporejen na delo na postajo milice v Piranu. Kot novo pečeni miličnik se je hitro vključil v kolektiv, v katerem je bila večina starejših miličnikov. Od njih je jemal praktično znanje z veliko žlico in hitro napredoval in postal vodja varnostnega okoliša v KS Portorož. Leta 1976 se je poročil z ženo Marijo in rodil se jima je sin Bojan. V Luciji sta kot mlada družina dokaj hitro dobila stanovanje in v njem stanujeta še danes.

Njegova želja je bila, da bi napredoval in na priporočilo komandirja se je odločil, da se leta 1985 vpiše na Višjo šolo za notranje zadeve v Ljubljano. V šolo je bil sprejet in dve leti študiral v Ljubljani ter leta 1987 diplomiral na pravni fakulteti Edvarda Kardelja v Ljubljani, kot pravnik za notranje zadeve. Po končani višji šoli se je vrnil na PM Piran kot pomočnik komandirja, zadolžen za področje kriminalitete. Leta 1991 je postal namestnik komandirja in na PM Piran preživel tudi osamosvojitveno vojno za Slovenijo. Službena pot ga je leta 1992 vodila v Koper, kjer je opravljal delo vodje izmene na OKC do leta 1996, ko je bil po službeni potrebi premeščen na postajo mejne policije v Sečovljah. Tam je kot pomočnik komandirja služboval do 1.10.1999, ko se je predčasno upokojil po takratnem zakonu.

Kot mlad upokojenec se je takoj vključil v društvo upokojencev Piran in prevzel delo referenta za šport. Kot športnik po duši je bil aktiven že kot miličnik v streljanju z zračno puško, igranju malega nogometa in  balinanju. Nazadnje je od vseh športov vzljubil balinanje in uspešno tekmoval, vodil balinarske klube in imel številne funkcije v območni zvezi Slovenska Istra in BZS. Z balinanjem je pričel že leta 1978 v BD Lucija. Nato sta leta 1992 s prijateljem pok. Ivanom Breuljem – Icom prišla na idejo, da s prijatelji ustanovijo klub Prijatelji Seča. Kot predsednik je prevzel vodenje kluba. Mladi klub je žel uspehe na baliniščih hotelov Bernardin v Portorožu in v pet-letnem obdobju so skrbeli tudi za mlade balinarje. V svojih vrstah so imeli tri dečke in dva mladinca, ki so na državnem prvenstvu leta 1995 osvojili v obeh kategorijah naslov vice prvakov Slovenije. Člani kluba so v kratki zgodovini dvakrat sodelovali na kvalifikacijah za napredovanje v drugo državno ligo, osvojili naslove območnih prvakov tako ekipno kot posamezno. Iz prijateljskih turnirjev v Italiji, na Hrvaškem in v Sloveniji so prinesli čez 60 nagrad in pokalov. Klub je imel tudi ekipo članic, ki so prav tako uspešno tekmovale na območnih in državnih tekmovanjih. Tudi članice so bile druge na državnem prvenstvu v dvojicah.

Članska ekipa se je po petih letih razformirala in igralci so odšli v bližnje klube (Lucijo in na Anteno). Razlog razhoda je bil predvsem v tem, da klub ni imel klubskega prostora, sanitarij in vzporednih pogojev za uspešno aktivno delovanje. Skupaj s sinom Bojanom sta odšla v BK Anteno in uspešno nastopala. Kot vodja ekipe je Anteno že leta 1997 popeljal iz druge v prvo državno ligo. V BK Antena je imel tudi zadolžitve kot predsednik tehnične komisije, vodja ekipe, igralec in član upravnega odbora. Leta 2004 je odšel na začasno delo v BŠD Jadran Izola in kot vodja ekipo popeljal iz prve v super državno ligo. Po kratki avanturi v Izoli je bil še dve leti v BK Korte in tam vodil dve leti ekipo mladih balinarjev. Pregovor pravi, da je povsod lepo, doma pa najlepše, in  leta 2007 se je na prigovarjanje takratnega predsednika vrnil  nazaj v BK Anteno. Takoj je dobil zadolžitve kot igralec in vodja ter tajnik kluba. V tem klubu se kot član še danes rekreativno ukvarja z balinanjem.

Zadolžitev v balinanju mu ni manjkalo saj je bil tudi v območni zvezi Slovenska Istra tajnik, predsednik komisije za mladino, predsednik tekmovalne komisije in član upravnega odbora zveze. Leta 1995 je opravil izpit za območnega sodnika, leta 1998 za državnega sodnika II in leta 2001 za državnega sodnika I a. in to funkcijo sodnika opravlja še danes. V dolgi sodniški karieri je sodil mednarodne tekme in turnirje, državna in območna prvenstva ter najvišje državne lige. Prav tako se je strokovno izobraževal in opravil izpit za inštruktorja in trenerja balinanja: uspešno je vodil ekipe BK Antena in BŠD Jadran Izola, posameznike in ekipe OBZ na prijateljskih srečanjih in turnirjih.

Njegovo uspešno delo v OBZ je opazil predsednik balinarske zveze Slovenije pok. Jože Rebec in ga  povabil v organe BZS s funkcijo predsednika komisije za delo z mladimi, člana strokovnega sveta in upravnega odbora zveze. Zahtevne funkcije je opravljal dva mandata od leta 2004 do 2012, nato pa še tretji mandat (od 2012 do 2016) kot predsednik disciplinske komisije II. stopnje BZS.

V času dela kot predsednik mladine BZS si šteje v čast predvsem ustanovitev prve državne lige za dečke in mladince, organizacijo mladinskih turnirjev območnih zvez, uspešno šestletno delo kot trener v šoli balinanja v Rogaški slatini, vodenje reprezentance dečkov na mednarodnem turnirju v Imotskem – RH in mladincev v Grenoblu v Franciji. Skupaj s člani upravnega odbora Območne balinarske zveze Slovenska Istra so bili pobudniki in s kolegi iz Hrvaške Istre in Trsta leta 2001 organizirali mednarodna srečanja Treh regij s ciljem medsebojnega prijateljskega sodelovanja na področju dela z mladimi. Prvo srečanje je bilo v Kopru na balinišču Luke Koper. Na srečanju je uspešno vodil ekipo Slovenske Istre in jih popeljal do prvega mesta. Srečanja mladih in kasneje tudi veteranov so se vrstila izmenično eno leto v Sloveniji, drugič na Hrvaškem in tretjič v Italiji. Pregovor pravi, da je vsakega lepega enkrat konec, in po zamenjavi vodstev so srečanja po 10 letih ugasnila in prenehala delovati v takšni obliki.

Tudi sam se je umaknil s funkcij, saj se je zgodilo , da so ga pričele pestiti zdravstvene težave in odvečne obremenitve, zato je opustil delo v območni zvezi in balinarski zvezi Slovenije. Od balinanja mu je ostalo le rekreativno igranje in sojenje.

Za svoje aktivno in požrtvovalno prostovoljno delo je prejel priznanje Območne balinarske zveze Slovenska Istra, srebrno in zlato značko Balinarske zveze Slovenije in priznanje Istrske balinarske zveza Hrvaške.

Tudi v času ko mu zdravje ni več dopuščalo je z veseljem sodeloval kot prostovoljec na raznih akcijah. Odmevnejši prireditvi, na katerih je sodeloval, sta bili člansko evropsko prvenstvo leta 2014 v Kopru in dobrodelna prireditev ob počastitvi 65 let BZS leta 2016 prav tako v Kopru.

Glede na svoje dolgoletne izkušnje in znanje, ki ga je pridobil v več kot štirideset-letni balinarski karieri, še vedno rad pomaga s strokovnimi nasveti.

V času aktivnega balinanja je uspešno nastopal tudi z ekipo upokojencev DU Piran na pokrajinskih in državnih prvenstvih. Leta 2002 je bil igralec v ekipi, ki je postala državni prvak na Jesenicah. Leta 2003 je ekipa DU Piran osvojila drugo mesto na DP in naslov vice prvakov v balinanju v Postojni in še leta 2007 tretje mesto prav tako v Postojni. Tako ima v svoji zbirki vse tri medalje z državnih prvenstev upokojencev v balinanju.

Na prošnjo predsednice DU Piran pok. Albe Godnič je leta 2003 prevzel funkcijo referenta za šport. Ekipe društva, ki so nastopale v pikadu (moški in ženske), šahu, kegljanju, reševanju križank, balinanju za moške in ženske so pod njegovim vodstvom uspešno nastopale in osvajale območne in državne naslove.

Po včlanitvi v DU Piran  je postal tudi član upravnega odbora in športnike vodil vse do leta 2016. Na predlog in prigovarjanje ožjega vodstva DU in zaradi bolezni bivše predsednice je za čas enega leta prevzel vodenje DU Piran kot predsednik. Po enoletni preizkusni dobi je ugotovil, da ga člani in članice društva spoštujejo, cenijo njegovo uspešno delo in tako se je odločil, da bo kandidiral za štiriletno mandatno obdobje 2018 – 2022. Tako je bil leta 2018 na rednem letnem zboru članov izvoljen za predsednika DU za mandatno obdobje 2018 – 2022. Kot predsednik je nadaljeval že utečeno delo bivšega vodstva in predsednikov društva.

Pregovor pravi, da vsaka metla drugače pometa, in strmel je za tem, da se upokojenci aktivno vključijo na področju izobraževanja, kulturnega delovanja, humanitarnih akcij, druženja, izletništva, športnih in rekreativnih dejavnosti, sociale in skrbi za zdravje starejših, medgeneracijskega in splošnega povezovanja z mladimi in društvi, ki aktivno skrbijo za upokojence in starejše občane.

V času vodenja društva je kot predsednik uvedel in izboljšal nekatere novosti:

• Večje sodelovanje s Centrom za zdravje in patronažno službo ZD Piran na področju preventivnih predavanj in skrbi za zdravje, praktični prikaz uporabe defibratorja, organizacij brezplačnih merjenj sladkorja in pritiska v krvi in druge aktivnostih za izboljšanje in ohranjanje zdravja upokojencev in starejših občanov,
• V sodelovanju z agencijo za varnost v cestnem prometu RS, policijo, redarstvom RK Piran organizirali predavanja o varnosti starejših v cestnem prometu in postopke oživljanja.
• Z mladinskim EPI Centrom Piran organizirali medgeneracijske delavnice o uporabi pametnega telefona in drugo.
• Angažirali so se, da je občina Piran nabavila brezplačno vozilo »Prostofer« za prevoz starejših občanov in se aktivno vključili pri pridobivanju prostovoljcev za vožnjo ter podajali pobude in predloge za boljši jutri starejših občanov.
• Organizirali prvo in drugo srečanje upokojencev DU Piran s piknikom, kulturnim, športno rekreativnim programom v prostorih PGD Sečovlje v Sečovljah,
• Ustanovili mešani pevski zbor »Bonaca« DU Piran in poskrbeli za nastope ter opremo in podobo pevskega zbora,
• Organiziral srečanja s poverjeniki in člani nadzornega in upravnega odbora in komisij ob koncu leta.
• Nadgradili vsakoletno srečanje z jubilanti /80+,85, 90 in več/ in tradicionalno medgeneracijsko prireditev »Dan starejših občanov« v Avditoriju Portorož.
• Navezali boljše sodelovanje s KS Lucija, Zvezo združen borcev Piran, DI, ZDUS, PZDUJP in sorodnimi društvi za večjo skrb in boljši jutri starejših občanov,

Zelo ga je kot predsednika žalostil pojav pandemije, z ukrepi vlade in NJZ, saj je v letu 2020/2021 pandemija še posebej prizadela upokojence in jih prikrajšala pri njihovem delovanju. V teh težkih časih se je bilo potrebno še posebej angažirati, tako z delom od doma, kot pri delu za ohranitev zdravja in skrbi za starejše.

Na žalost se je življenje in delo društva začasno zaustavilo s prihodom korona virusa in razglasitvijo pandemije. Prostore društva so  dne 13. 3. 2020 zaprli. Obvestili so članstvo, da so vse aktivnosti in delo v društvu začasno zaustavljene do preklica. Ponovno so prostore društva zaprli, dne 22. 10. 2020. V času pandemije je delo opravljal predsednik društva od doma; seznanjal je člane po e- pošti, z objavami na spletni strani FB ter po mobilnem telefonu.

O njihovem delu so objavljali članke v Primorskih novicah, v reviji ZDUS – plus, v reviji Starejši za starejše, v Vzajemnosti, v Solnem cvetu, na spletnem portalu Občine Piran in ZDUS ter na FB lastni strani pod Društvom upokojencev Piran.

V letošnjem letu 2021 Društvo upokojencev Piran praznuje visok jubilej 65 let aktivnega delovanja.

Dne 15. 10. 2021 je DU Piran prejelo na svečani prireditvi v skladišču soli Grando v Portorožu visoko občinsko priznanje Zlati grb za 65-letno neprekinjeno delovanje društva in njegovo aktivno, trajno in uspešno prizadevanje na socialnem, humanitarnem, kulturnem, medgeneracijskem in športnem področju, na področju izobraževanja in skrbi za preventivo in zdravo življenje starejših in za medsebojno sodelovanje. Zlati  grb je iz rok župana občine Piran g. Đenia Zadkovića prevzel predsednik društva Zdravko Taškar.