R. 5. sept. 1799 v Idriji, u. 13. okt. 1866 v Novem mestu. Na gimnaziji je bil sošolec pesnika Prešerna. Kot ljubljanski bogoslovec je pripadal slovstvenemu društvu, ki je 1824 in 1825 nameravalo izdajati časopis Slavinja. S Prešernom sta se ponovno srečavala, ko je bil Svetličič podravnatelj ljubljanskega lemenata (1831– 36). Ko je postal župnik šentpetrske fare, se je Prešeren 1840 verjetno zaradi njega preselil v to župnijo, ker je računal, da mu bo sošolec lažje dal primerno nravstveno spričevalo, ki ga je pesnik potreboval, ko je vlagal prošnjo za samostojno advokaturo. In res mu je Svetličič ustregel ter zapisal, da je bilo Prešernovo “življenje vedno brezhibno”, čeprav je pobliže poznal in se celo vtikal v Prešernovo razmerje z Ano Jelovškovo. Svetličič je umrl kot novomeški kanonik.
- F. Kidrič: Prešernov album, str. 288, 37 – slika.
- SBL I, str. 337.
- SBL II, str. 551.