SVETINA, Tone

Njegova starša sta bila lovski čuvaj Anton Svetina in Marjeta Jereb iz Zasipa. Na Bledu se je rodil, tam živel in umrl. V osnovno šolo je hodil na Bled (1934–38), kjer ga je učitelj Gradnik za neko nalogo nagradil s peresom in mu obetal, da bo nekoč pisatelj. Od tedaj je pisal dnevnik, tudi v partizanih. Nižjo gimnazijo je obiskoval v Kranju in na Jesenicah (1938–42). Po mobilizaciji v nemško delovno službo februarja 1943 in kasneje v vojsko je decembra 1943 iz Münchna pobegnil v Slovenijo in se takoj vključil v NOV. Boril se je v Prešernovi brigadi in v jurišnem bataljonu XXXI. divizije. Dvakrat je bil ranjen in dosegel čin kapetana I. stopnje, kasneje pa rezervnega majorja. V partizanih je napisal tudi nekaj pesmi, jih bral borcem in recitiral na mitingih.
V letih 1945–47 je bil v enotah Komunistične narodne omladine Jugoslavije. Od konca leta 1947 do februarja 1948 je obiskoval partijsko šolo pri CK KPS. V letih 1948–52 je bil načelnik personalne službe v ministrstvu za gozdarstvo LRS v Ljubljani. Leta 1952 se je poročil in leta 1954 se jima je rodil sin Vojko. Žena je pustila službo, mu lektorirala in prepisovala njegove rokopise. Tako sta skupaj napisala 30 knjig. V letih 1952–66 je bil šef organizacijsko-kadrovskega sektorja pri Gozdnem gospodarstvu na Bledu. Ob delu je hodil na Ekonomsko srednjo šolo v Kranju in maturiral leta 1958. Leta 1965 se je invalidsko upokojil.

Že od mladosti se je navduševal za lov in planinstvo. Po letu 1945 je skušal tovrstna doživetja, zlasti v gorskem lovu, literarno oblikovati in dosegal vse večje mojstrstvo v popisovanju gorske pokrajine in živalskega sveta. Najprej je objavljal v revijah, največ v Lovcu in Planinskem vestniku, kasneje pa je na to temo pisal tudi povesti in knjige. Prvo nagrado mu je podelilo uredništvo Lovca za črtico Špikova sled. Pomembnejši je roman Stena o znamenitem alpinistu Jožetu Čopu. Kot navdušen lovec je prijateljeval tudi z J. B. Titom in drugimi jugoslovanskimi voditelji. V letih 1970-79 je bil glavni urednik revije Lovec.  Leta 1955 je začel popisovati dogodke iz NOB na Gorenjskem in Primorskem. Prvi spis je izšel v listu Železar 1955, naslednji pa v reviji Borec 1957–59. Lotil se je tudi pisanja romanov in najbolj odmevna je bila Ukana, izdana v petih delih (1965-87). V njej je obravnaval delovanje NOB v letih 1943-1945 ter odlomke iz povojne zgodovine. Knjiga je na več mestih kritična do dejanj, storjenih med vojno s strani partizanov, ter obravnava več skritih tem povojne zgodovine (povojni poboji, Goli otok), zato jo je Svetina uspel objaviti predvsem zaradi prijateljstva s tedanjimi visokimi funkcionarji. Za roman Ukana je leta 1970 prejel nagrado Prešernovega sklada. Roman je bil tudi dramatiziran za gledališče in televizijo. Preveden je bil v več jezikov in bil med najbolj prodajanimi literarnimi deli v Sloveniji. Napisal je tudi nekaj člankov o lovski etiki, zgodovini lova in ribolova, o planinstvu, nekaj biografij planincev ter nekaj ocen partizanskih spominskih knjig. Veliko njegovih del je ostalo v zapuščini (npr. roman o J. Horvatu) in nekaj izšlo posthumno.

Kot kipar samouk se je ukvarjal z varjenjem skulptur iz železja, orožja, predvsem pa granatnih drobcev tako iz 1. kot iz 2. svetovne vojne. Imel je več kot 40 samostojnih razstav v Sloveniji in tujini ter sodeloval na mnogih skupinskih razstavah in prejel več nagrad. Ustvaril je preko 200 skulptur s pretežno protivojno tematiko ter 14 večjih spomenikov in obeležij narodnoosvobodilnega boja, ki so postavljeni v Sloveniji in bivši Jugoslaviji. Nekaj eksponatov je še ostalo v njegovi galeriji na Mlinem na Bledu.