Po končani osnovni šoli v Biljah ter klasični gimnaziji v Gorici je Josip Sustič obiskoval Višjo sadjarsko-vinogradniško šolo v Klosterneuburgu. Bil je med prvmi, ki so bili vpoklicani v vojsko: poslan je bil na rusko bojišče, za tem je kratek čas okreval v Celovcu, kmalu pa je bil spet poslan na kobariški odsek Soške fronte. Po vojni je obiskoval Višjo živinorejsko šolo v Avstriji. Bil je hospitant na Visoki kmetijski šoli na Dunaju na oddelku za vrelno mikrobiologijo, še istega leta (1922) pa je končal posebno zadružno živinorejsko šolo v Grosstalerhofu na Bavarskem. Delal je na veleposestvu grofa Barbo na Rakovniku pri Mokronogu, med leti 1923 in 1929 je bil okrajni kmetijski referent v Radovljici, kasneje v Kranju (1929-1935) in Ptuju (1935-1941). Med leti 1943 in 1945 je delal v Zagrebu pri Zavodu za zavarovanje proti toči, kasneje je bil v Novem mestu vodja okrožne kmetijske službe (1945-1947), v Ljubljani pa kmetijski referent (1947-1948) in svetovalec pri Ministrstvu za državna posestva do leta 1950, ko se je kot višji svetnik upokojil.
Josip Sustič je vodil priprave za okrajne kmetijske razstave, organiziral je dopolnilne tečaje za kmetovalce, opravljal je selekcijsko delo v živinoreji ter organiziral krožke za pridelovanje semen in krme. Bil je ustanovitelj več živinorejskih in mlekarskih zadrug. Leta 1932 je bil pobudnik in organizator snemanja filma Zadružna živinoreja in mlekarstvo na Slovenskem. Poleg knjige Planšarstvo in kmetijstvo na naših planinah je Sustič objavil več strokovnih člankov v raznih kmetijskih revijah. Za svoje delo je bil večkrat nagrajen; leta 1927 je dobil denarno nagrado za uspešno delo pri vzgoji kmečke mladine, leta 1933 pohvalno listino ob stoletnici Višje sadjarske in vinarske šole v Klosterneuburgu, leta 1961 pa so mu podelili naslov kmetijski inženir.
Izbor del:
Planšarstvo in kmetijstvo na naših planinah, 1926
Primorski slovenski biografski leksikon, 15. snopič, Gorica 1989, str. 487
Slovenski biografski leksikon 1925–1991, elektronska izdaja, Ljubljana 2009