ŠUSTERŠIČ, Zvonimir

Docent dr. Zvonimir Šusteršič (priimek pogosto zapisan tudi kot Šušteršič) je bil rojen v Krškem, kjer je tudi obiskoval osnovno šolo, maturiral pa je leta 1930 na gimnaziji v Ljubljani. Splošno medicino je doštudiral leta 1936 v Zagrebu. Dve leti kasneje je nastopil službo na kirurškem oddelku ljubljanske bolnice, kjer je leta 1942 opravil specialistični izpit iz kirurgije. Leta 1947 je ob nekajmesečnem nadomeščanju v Novem mestu dosegel, da so v vojni porušeno žensko bolnico obnovili in jo usposobili za kirurški in ginekološki oddelek, moško bolnico pa namenili konservativnim medicinskim strokam. Z združitvijo obeh bolnic je postavil temelj sodobni novomeški bolnišnici. Leta 1948 je bil imenovan za predstojnika kirurškega oddelka in ravnatelja celjske bolnišnice. Leta 1958 je postal primarij, leta 1963 docent, leto kasneje je opravil specialistični izpit iz urologije, v letu 1976 pa je pridobil naziv svetnika. Delo ravnatelja bolnišnice je opravljal do leta 1955, predstojnik kirurgije je bil do leta 1965, predstojnik urološkega oddelka do leta 1977, upokojil pa se je leta 1981.

Svoje strokovno znanje je poglabljal doma in v tujini (Zagreb, Beograd, Birmingham, Pariz, Stuttgart, Dunaj) ter postavil strokovne in organizacijske temelje sodobni celjski bolnišnici. Organiziral je enega najuspešnejših kirurških oddelkov svojega časa in ustanovil urološki oddelek, ki je še danes med vodilnimi v Sloveniji. Po napotkih njegovega tima so v Celju skonstruirali anestezijski aparat IDRO, s pomočjo katerega je prim. dr. Šusteršič že leta 1949 uvedel operacije na odprtem prsnem košu, uvedel je sodobno žilno kirurgijo, nove metode zdravljenja kostnih prelomov ter opravil vrsto drugih pomembnih inovacij.

Poseben pomen ima tudi njegova vzgoja mladih zdravnikov, saj je vrsta vrhunskih kirurgov izšla iz njegove šole. Na njegovo pobudo so leta 1954 v Celju tudi ustanovili srednjo šolo za medicinske sestre, v kateri je bil dolgoletni predavatelj in tudi avtor učbenika kirurgije, ki so ga poleg srednješolk pogosto uporabljali tudi študentje.

V domači in tuji strokovni literaturi je objavil okoli 80 strokovnih prispevkov ter zaradi svojega strokovnega ugleda postal častni član Slovenskega zdravniškega društva ter številnih drugih domačih in tujih strokovnih združenj.

Leta 1995 mu je celjska občina za življenjsko delo v celjski bolnišnici podelila zlati celjski grb.

Pokopan je na ljubljanskih Žalah.