SUŠNIK, Franc

Bil je ugleden profesor, literat, zgodovinar, publicist, odličen govornik in knjižničar. Rodil se je v delavsko družino in kot prvorojencu so mu sledile še štiri sestre. Prvih šest razredov ljudske šole je obiskoval na Prevaljah od 1904-1910. Nato se je vpisal na gimnazijo v Celovcu (1919-1918), vmes pa je bil vpoklican v vojsko, tako da je maturitetno spričevalo dobil 28. junija 1918. Leta 1919 je bil med Maistrovimi borci za severno mejo in osvoboditelji Maribora. Bil je član Narodnega sveta za Mežiško dolino na Prevaljah in sodeloval je v bojih za Koroško. V Ljubljani in Zagrebu (1919-1922) je študiral germanistiko in jugoslovansko književnost ter študij zaključil z disertacijo leta 1924. V Zagrebu je bil tajnik kluba koroških akademikov (1919-1920), sodeloval je v krščanski socialistični delavski organizaciji Jugoslovanske strokovne zveze v Ljubljani. Bil je suplent na gimnaziji v Murski Soboti (1922-1924), na realki v Beogradu (1924-1925) in v Mariboru: profesor na realki (do 1926), na učiteljišču (do 1928), na klasični gimnziji (do 1939) in ravnatelj realne gimnazije (1939-1940) in učiteljišča (do 1941). V Mariboru je pri Prosvetni zvezi organiziral knjižničarstvo, vodil je Prosvetno knjižnico in urejal mladinski mesečnik Naš dom. V zakonu z Antonijo Plešivčnik so se mu rodili štirje sinovi. Med drugo svetovno vojno je bil z družino na Prevaljah (1941-1943), nato v gestapovskem zaporu v Celovcu, konfiniran v Št. Pavlu v Labotski dolini, kjer je prevzel urejanje samostanske knjižnice.  V novembru 1944 so ga ponovno zaprli, 16. 1. 1945 so ga obsodili na smrt, a po raznih intervencijah so ga poslali v koncentracijsko taborišče Dachau. Ko se je junija 1945 izčrpan vrnil na Prevalje, so se pričele uresničevati njegove želje in ideje. Koroška naj bi dobila prvo srednjo šolo – gimnazijo, s katero bi mladi dobili možnost za šolanje v domačem okolju. S pomočjo nekaj vplivnih mož in po zborovanju guštanjskega delavstva (9. septembra 1945), ki je izbralo svoj iniciativni odbor, je bil grad Ravne s pripadajočimi gospodarskimi poslopji namenjen gimnaziji in dijaškemu domu. Julija 1945 se je pod njegovim vodstvom začel na Prevaljah dvomesečni gimnazijski tečaj za nostrifikacijo spričeval, poučevali so pretežno učitelji s Prevalj in Mežice. Od leta 1945 do 1962 je bil ravnatelj gimnazije. Na njegovo pobudo sta bila ustanovljena še Študijska knjižnica (1949) in Delavski muzej (1953). Vse tri institucije skupaj so predstavljale kulturno in izobraževalno središče na Koroškem. Od leta 1949 do 1962 je bil tudi upravnik knjižnice, in od leta 1962 do 1979 ravnatelj Koroške osrednje knjižnice. Deloval je na pedagoškem, knjižničarskem in literarnem področju. Njegovi prvi literarni poskusi segajo že v dijaška leta. Objavljal je slike in podlistke iz prekmurskega in koroškega okolja, po vojni pa članke in eseje o slovenski literaturi in kulturi na Koroškem. Bil je tudi odličen govornik, prirojen govorniški dar, s katerim je že zgodaj opozoril nase, je izbrusil do podrobnosti. Prave male literarne umetnine so njegovi napisi na spominskih obeležjih ter spomenikih in spominskih ploščah padlim po Koroški (objavljeno v Opomnje, 1978); razvil je posebno, samosvojo zvrst besedne umetnosti. Koroška je bila njegovo življenje in delo. O njem in njegovem delu so izšli trije zborniki, veliko umetnikov je dr. Franca Sušnika likovno in literarno upodobilo v svojih delih. Posneti sta bili dve televizijski oddaji o njem in sicer: Profesor, povej! in Lesovi so mi povedali.  Ob stoletnici rojstva je bil na Prevaljah odkrit njegov doprsni kip, delo akademskega kiparja Stanka Kolenca (1998). Na Prevaljah vsako leto potekajo tudi Sušnikovi dnevi v spomin na njegovo pisno in kulturno zapuščino Koroški. Koroška osrednja knjižnica nosi njegovo ime od leta 1983. Umrl je 21. februarja 1980, pokopan pa je na pokopališču  sv. Barbara na Prevaljah.