ŠUBIC PLENIČAR, Rezka

Odraščala je v Lescah, kjer je obiskovala osnovno šolo. V Radovljici je naredila nižjo gimnazijo. S knjižničarstvom se je srečala že zelo zgodaj. Stara je bila komaj deset let, ko jo je njena upokojena učiteljica Mira Povhova v Lescah izbrala za svojo pomočnico v vaški knjižnici. Tam je potem prostovoljno delala precej let, po smrti knjižničarke pa nekaj časa tudi samostojno.

Leta 1964 je knjižnica v Radovljici postala Matična knjižnica Radovljica. Njene naloge so postale vse bolj zahtevne in obsežne. Zato so jo 1. junija 1964 zaposlili kot prvo uslužbenko z rednim delovnim časom. Najprej se je izobraževala v enoletni knjižničarski šoli v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani, kasneje pa še na Pedagoški akademiji v Ljubljani. Diplomirala je leta 1973 iz knjižničarstva in slovenskega jezika.

Po navodilih organizatorja knjižničarstva na Gorenjskem Ludvika Erjavca in ob podpori Ivana Vodopivca kot predsednika knjižničnega sveta v Radovljici je s sodelavkama Alojzijo Horvat in Metko Horvat začela uvajati novosti. Zalogo so uredile po sistemu UDK, uvedle prosti pristop, sestavile imenske in naslovne kataloge, najprej v matični, kasneje pa tudi po krajevnih knjižnicah. Začele so s skupno nabavo in obdelavo gradiva.

8. februarja 1966 je bila imenovana za ravnateljico radovljiške knjižnice. Takrat so bile v občinsko knjižnično mrežo vključene krajevne knjižnice v Lescah, Gorjah, na Dobravi, Bohinjski Beli, v Begunjah, na Bledu, na Brezjah, v Gorjušah, Kamni Gorici, Kropi, Lancovem, Ljubnem, Mošnjah, Podnartu, Ribnem, Srednji vasi in Stari Fužini. Leta 1972 so radovljiško knjižnico iz graščine preselili v Šmajdovo vilo na Gorenjsko cesto 27 in jo preimenovali v Knjižnico Antona Tomaža Linharta Radovljica. Pod njenim vodstvom so bile v nadaljnjih letih urejene strokovne knjižnice v Almiri, Republiškem obrambnem centru Poljče in Psihiatrični bolnišnici Begunje. Leta 1989 so zgradili prizidek k matični knjižnici, kar je omogočilo nove oblike knjižnične dejavnosti. Uredili so čitalnico, pravljično sobo in manjšo dvorano. S sodelavci si je prizadevala oblikovati pester program. Torkovi večeri so bili namenjeni odraslim (literarni večeri, predstavitve knjig, potopisna predavanja, glasbeni dogodki), četrtkovi popoldnevi pa otrokom (branje pravljic, lutkovne predstave, srečanje s pisatelji). Leta 1990 so pričeli z avtomatizirano izposojo, opremili prostor za obdelavo gradiva in usposobili tovorno dvigalo. 31. avgusta 1997 se je upokojila.

Leta 2000 je v Knjižničarskih novicah objavila zamisel o ustanovitvi knjižničarskega muzeja. Nagovorila je knjižničarje in ravnatelje slovenskih knjižnic naj pomagajo pri zbiranju odpisane knjižnične opreme oziroma naj vsaj poskrbijo, da predmete fotografirajo.

Kot prostovoljka pri župnijski Karitas je poleti 1992 s hčerkama in nekaj njunimi vrstniki osnovala počitniški program za osnovnošolce (izleti po okolici, druženje, igranje). Poimenovali so ga Sončkove počitnice in ga izvajali 20 let.

Skupaj s prijateljicama Andro Žnidar in Marto Filli skrbi, da se t.i. predračunalniški knjižničarji od leta 1997 sestajajo enkrat letno. Leta 1998 je uredila spominsko knjižico Biti knjižničar, kjer so zbrani spomini nekaterih upokojenih knjižničarjev.

Biografijo je napisala Meta Učakar v sodelovanju z Rezko Šubic Pleničar.