STREL, Boris

Pri Borisovih štirih letih se je družina preselila iz Žirov v Škofjo Loko, na Novi svet. Sestra Tanja, na katero je bil zelo navezan, je bila pozneje ena najboljših loških košarkaric. Brat Tone se je v Mariboru ukvarjal z atletiko. Po osnovni šoli je Boris šolanje nadaljeval na škofjeloški gimnaziji, kjer je maturiral leta 1978. Študiral je na Fakulteti za šport.
V 1. razredu OŠ je začel obiskovati smučarski tečaj in se pozneje, kot eden prvih, vpisal v Alpsko šolo smučanja, za katere uradni začetek se smatra sezona 1968/1969. Istočasno je igral tudi rokomet in košarko. Že leta 1970 je postal nosilec črnega znaka, ki je pomenil najboljšega v šoli. Borisov izjemen talent se je pokazal že na 1. državnem pionirskem prvenstvu na Starem vrhu leta 1972, kjer je osvojil 1. mesto v veleslalomu. Bil je član smučarskega kluba Transturist (pozneje Alpetour). Njegovi trenerji so bili: Aci Novinc, Simon Krelj, Janko Vodopivec, Rajko Knific in Jaro Kalan, ki ga je poleg Filipa Gartnerja in Toneta Vogrinca spremljal tudi v reprezentanci. Kot mladinec je 1. zmagal na mednarodni tekmi v tirolskem Alpbachu leta 1973. Tri leta pozneje je v članski konkurenci zmagal v veleslalomu na Starem vrhu. Tu ga je opazil zvezni trener Tone Vogrinec in ga povabil v reprezentanco. Boris je bil specialist za veleslalom.

Pot v smučarski svetovni vrh je pomenila zmaga na evropskem mladinskem prvenstvu v Kranjski Gori leta 1977. Prve točke svetovnega pokala si je prismučal v Val d’Iseru leta 1979 (4. mesto v veleslalomu). 15. decembra 1981 je v italijanski Cortini d’Ampezzo dosegel v veleslalomu svojo edino zmago. 3. mesto na svetovnem prvenstvu v avstrijskem Schladmingu (1982) pa pomeni prvo slovensko odličje v zimskih športih na svetovnih prvenstvih. Udeležil se je dveh olimpijskih iger (1980 Lake Placid – 8. mesto v veleslalomu, 1984 Sarajevo – 5. mesto v veleslalomu)) in treh svetovnih prvenstev (1978 Garmish Partenkirchen, 1982 Schladming, 1985 Bormio). V sezoni 1979/80 je bil osmi veleslalomist sveta. V veleslalomu je prvi smučal z novo tehniko poudarjeno kratkih in hitrih zavojev, ki je smučarski svet osvojila veliko let kasneje. Imel je prefinjen občutek za smuči in drsenje. Svojo smučarsko kariero je zaradi poškodb in težav s hrbtenico zaključil po koncu sezone 1984/85. V svetovnem pokalu je tekmoval 6 let. Njegovi sotekmovalci v reprezentanci so bili Bojan Križaj, Jure Franko in Jože Kuralt. Točke je osvojil v slalomu, veleslalomu in kombinaciji. Petkrat je bil državni prvak, 33-krat se je uvrstil med prvo petnajsterico prejemnikov točk svetovnega pokala.

Kasneje se je ukvarjal s poučevanjem smučanja ter prodajo, izposojo in servisiranjem smučarske opreme. Bil je tudi zastopnik tujih podjetij. Vodil je servis smučarske opreme v Škofji Loki, Črnučah in na Krvavcu. S sinom Tomažem sta bila solastnika podjetja Tobos. V času nekdanje SFRJ je bil tudi zastopnik nekaterih tujih znamk smučarske opreme. Do smrti je bil član strokovnega sveta pri Smučarski zvezi Slovenije. Z družino je živel v Crngrobu, kjer je imel ranč s konji. Pokopan je na mestnem pokopališču v Škofji Loki.