STEPIŠNIK, Jakob Maksimilijan

Rojen je bil v družini znanega tesarskega mojstra v Celju, ki je dala več javnih delavcev; starejši brat Jurij je bil prav tako duhovnik, mlajši Maksimilijan pa mestni župan.

Po šolanju v Celju je zaključil študij teologije v Celovcu, star komaj 21 let. Ker je bil premlad za posvetitev, je nadaljeval študij na Dunaju in leta 1839 opravil iz teologije tudi doktorat. Po krajših duhovniških namestitvah v Celju in Novi Cerkvi je že leta 1840 postal dvorni kaplan pri škofu Zimmermannu, leta 1847 ga je Slomšek postavil za stolnega kanonika, od leta 1850 pa je v lavantinskem bogoslovju poučeval cerkveno pravo, zgodovino in razlago Nove zaveze. Objavil je tudi več strokovnih del, ki so postala učno gradivo za študente teologije.

Leta 1862 – tri mesece po Slomškovi smrti – je postal njegov škofovski naslednik. Lavantinsko škofijo je vodil vse do leta 1889 in njegovo dolgo vodenje ji je dalo svojstven pečat; vsekakor ne v skladu s pričakovanji nemških, nacionalno nastrojenih liberalnih krogov. S Slomškom sta si bila namreč preveč blizu, da bi popolnoma opustil njegovo, slovenstvu naklonjeno delo. Zelo negativno ga namreč v svojih spominih označuje Josip Vošnjak, češ da so z njegovim nastopom v semenišču opustili slovenska predavanja pri nekaterih predmetih in da mariborska duhovščina ni več delovala v narodnem duhu. Tovrstne ocene so verjetno nekoliko pretirane, saj so pisane v obdobju zaostrenih nacionalno-političnih razmer, torej včasih tudi zamer.

Stepišnik je na slovenska tla pripeljal več novih redov: šolske sestre, sestre usmiljenke, magdalenke in trapiste. Prenovitveno delo v škofiji je zastavil po zgledu evropskih škofij – v obliki škofijskih zborov ali sinod. Sklepi škofijskega zbora so bili sicer bolj teoretične narave, pa vendar pomembni in zavezujoči, tako da se je nanje naslanjal tudi njegov naslednik Mihael Napotnik.

Veliko je tudi pisal; pri tem se je razlikoval od Slomška. Če je njegov predhodnik pisal v slovenščini za preproste ljudi, si je Stepišnik prizadeval pridobiti za krščanske ideje izobražene nemške sloje. Leta 1868 je izdal tako svoje edino delo v slovenščini (poljudno razpravo o krščanskem zakonu), sicer je pisal v nemščini. Njegovo najpomembnejše delo je Papst Pius IX. und seine Zeit, ki je izšlo leta 1897 v dveh zvezkih in na 930 straneh.

Njegovi in Slomškovi posmrtni ostanki so pokopani v kripti frančiškanske cerkve v Mariboru.