STARKL, Danica

Mag. Danica Starkl (rojena Mlakar) se je leta 1960 s starši preselila na Ptuj. Njena izobraževalna pot se je začela na tedanji Osnovni šoli Tone Žnidarič na Ptuju (danes OŠ Mladika). Po zaključeni Srednji vzgojiteljski šoli Maribor se je zaposlila in ob delu študirala na Pedagoški akademiji v Ljubljani, smer Domska vzgoja. Kasneje je študij nadaljevala na Filozofski fakulteti v Ljubljani, smer Pedagogika. Zaradi visoke povprečne ocene opravljenih izpitov je prejela štipendijo Titovega sklada iz dela in dve leti redno študirala. Formalno izobraževalno pot je zaključila z magistrskim študijem na Pedagoški fakulteti v Ljubljani, smer Socialna pedagogika.

Poklicno pot je pričela kot vzgojiteljica v Vrtcu Jelka v Ljubljani (1975−1978) in jo nadaljevala kot vzgojiteljica v Dijaškem domu Ptuj (1978−1985). Leta 1985 je zasedla delovno mesto šolske pedagoginje v šolsko svetovalni službi na Centru srednjega usmerjenega izobraževanja Ptuj. Kot članica Zveze društev pedagoških delavcev Slovenije se je zavzemala za oblikovanje normativov za svetovalne delavce, v raziskavah sodelovala z dr. Barico Marentič – Požarnik in delovala na področju izboljšav učnega procesa.

Kot bivša delavka Doma učencev Ptuj je z obžalovanjem sledila nazadovanju zavoda. V njem je bilo vedno manj dijakov in vedno več drugih stanovalcev (beguncev, delavcev). Zato je sprejela izziv in se v dijaški dom vrnila leta 1991 kot ravnateljica. Ko je prevzela vodenje Dijaškega doma Ptuj, je bilo v njem nameščenih samo 65 dijakov in učencev. V dveh letih je skupaj z delavci doma dosegla, da je bil ta polno zaseden z dijaki in učenci (240 ležišč) – dom je začel služiti namenu, za katerega je bil grajen, to je vzgojno-izobraževalnemu delu z dijaki in učenci.

Od leta 1993 je sodelovala z Zavodom RS za šolstvo in bila vključena v projekte zavoda kot zunanja sodelavka. Takratni minister za šolstvo dr. Slavko Gaber jo je imenoval za članico Kurikularne komisije za domsko vzgojo, kjer je vrsto let sodelovala v pripravi novega Vzgojnega programa za dijaške domove, ki je bil potrjen na Strokovnem svetu RS za splošno izobraževanje oktobra 1999.

Leta 1997 je sprejela povabilo Ivana Lorenčiča, takratnega direktorja Zavoda RS za šolstvo, in pričela opravljati delo svetovalke za dijaške domove Slovenije. Ob tem je sodelovala s Pedagoško fakulteto Maribor in tri leta izvajala vaje pedagogike za prve letnike ter dosegla nazive višja predavateljica, asistentka za pedagogiko in asistentka za predmetno področje pedagogike.

Od maja 2011 do junija 2014 je kot predsednica uspešno vodila Skupnost dijaških domov Slovenije. Svoje bogate izkušnje je zapisala v Dnevniku vzgojiteljevega dela in Priročniku za vzgojitelje v dijaških domovih; ustvarila je bogato bibliografijo za področje domske pedagogike.

Ob vsakdanjem delu je nenehno skrbela za uvajanje številnih novosti pri vzgoji in izobraževanju. Šest let je bila asistentka dr. Pavau Brajšu in v dijaškem domu so se izvajali seminarji komunikacije za več kot 900 učiteljev iz vse Slovenije. Z dr. Viljemom Ščuko je v okviru ESS projekta izvedla izobraževalni program Brez megle v glavi, ki ga je podprla tudi Mestna občina Ptuj. Dijaški dom Ptuj je danes edini dom v Sloveniji, ki je član združenja Šola druge priložnosti v EU (Secondery Schools of Europe) in dane so vse možnosti za širitev dejavnosti na Ptuju.

Rezultati njenega dela so ji omogočili, da je že zelo zgodaj pridobila naziv svetnice s strani resornega ministrstva (1994).

Upokojila se je septembra 2015. V zasebnem življenju je poročena in mati dveh hčera.