Stanko VRAZ

Stanko Vraz se je rodil v vasi Cerovec med Ormožem in Ljutomerom. Njegovo pravo ime je Jakob Fras. Osnovno šolo je obiskoval v Ljutomeru, nemško gimnazijo v Mariboru, nato pa je študiral filozofijo na graški univerzi. Leta 1834 se je odločil, bo študiral pravo in starše prepričal, da ni za duhovniški poklic. Pravni študij je opustil že v prvem letniku, nato se je nenehno sam izobraževal, zlasti v slovanskih in romanskih jezikih in književnosti. Iskal je službo domačega učitelja in se obrnil na Hrvaško, kamor se je za stalno preselil leta 1839.

Bil je pesnik, ki si ga z enako pravico lastijo Slovenci in Hrvati. Njegova prva doba kulturnega delovanja je bila slovenska, pozneje pa je zaradi takratnih prilik in prepada med Štajerci in Ljubljano prešel med ilirce in od tu med hrvaške pesnike. V zgodovini slovenske književnosti so ga imenovali za ilirskega pesnika, ki ga je Prešeren v svojem epigramu imenoval »Stanko Vraz Slovencev uskok«. Kot ilirski pesnik je objavljal svoja dela v hrvaškem jeziku. Njegovo izvirno slovensko pesniško delo je obširno, a je večinoma ostalo v rokopisu. Od ljudskih pesmi, ki jih je vneto zbiral, je leta 1839 natisnil v Zagrebu samo prvi del v knjigi Narodne pesmi ilirske, ki je prva slovenska knjiga v gajici. Več priznanja je doživel med Hrvati, saj ga hrvaška literarna zgodovina opredeljuje kot nežnega lirika, ostrega satirika in kulturnega kritika.

Vraz je hotel postati predvsem slovenski pesnik, ki je pesnil svoje pesmi v prleškem narečju. V slovenskih pesmih je izpovedoval svojo ljubezen do domovine in svobode. Za Vraza je bilo usodno srečanje z Ljudevitom Gajem, začetnikom ilirizma. Navdušil se je za njegovo zamisel, da bi Slovenci in Hrvati na področju književnega ustvarjanja delovali skupno, kar bi pripomoglo k duhovni osvoboditvi obojih.

V Danici ilirski je leta 1835 izšla prvič njegova objavljena pesem Stana in Marko, pod katero se je podpisal: Stanko Vraz, Ilir s Štajerja. V hrvaškem jeziku je izdal pesniške zbirke: Djulabije (1840), Glasi iz dubrave Žerovinske (1841), Gusle i tambure (1845). Njegova zapuščina obsega pet knjig Zbranega dela in dve knjigi slovenskih literarnih del. Že zgodaj je začel prevajati odlomke iz del Vergila, Homerja, Klopstocka in Schillerja. Nanj je močno vplivala Prešernova poezija v Čbelici in tudi Kollar. Izoblikoval se je v izrazitega romantika. V letih 1833–1834 je prevajal antične, renesančne in moderne pesnike. Leta 1845 se je potegoval za profesuro ilirskega jezika v Zagrebu, naslednje leto pa je bil izvoljen za tajnika Matice Ilirske. To službo je opravljal, čeprav zelo bolan, skoraj do svoje smrti. Umrl je za jetiko 24. maja 1851 v Zagrebu.