STANIČ, Ciril

Oče Ivan, pismonoša, napreden tržaški čitalničar, mati Terezija Berlot. Osnovno šolo je obiskoval v Kanalu ob Soči od leta 1911–1915. Družino so ob vstopu Italije v 1. svetovno vojno preselili v Trnovo v Ljubljani, kjer je dokončal osnovno šolo in nižjo srednjo šolo (1920) ter srednjo strojno in gradbeno šolo (1921–1925).

Kot aktivist OF je sodeloval v raznih ilegalnih akcijah, bil je udeleženec v NOV 1941–45. Delal je pri Kranjski stavbni družbi, od 1929 v projektivnem biroju Mestnega gradbenega urada v Ljubljani. 1946–1948 je sodeloval pri obnovi objektov v Črni gori. Kot prostovoljec je sodeloval tudi pri izgradnji avtoceste Ljubljana–Zagreb. Po vrnitvi v Ljubljano se je zaposlil pri Megradu, vodil Mestno tesarstvo in nato državna posestva na Ljubljanskem barju. Od 1951 do 1962 je bil direktor Uprave cest pri mestnem ljudskem odboru Ljubljana. Izdelal je več kot 350 projektov (Telovadni dom v Trnovem v Ljubljani, hotel v Kolašinu, prenova planinskih koč …) in dal več kot 800 javnih pobud za izboljšavo prometnih razmer v Ljubljani in širši okolici ter za ureditev Ljubljanskega barja. Zanimali so ga tudi širši problemi cestnega prometa na območju Slovenije in vključitev slovenskega cestnega omrežja v širši evropski prostor. Poleg gradbeništva sta ga zanimala tudi arhitektura in urbanizem. Bil je tudi ekolog, planinec, telovadec, ribič. Kot gradbenik ni deloval le na področju cestne gradnje, kar je bilo njegovo osnovno področje; sodeloval je tudi pri gradnji in obnovi številnih planinskih domov in postojank v naših gorah. Bil je član Sokola in kasneje Partizana v Trnovem in tudi na tem področju sodeloval in pomagal pri gradbenih posegih slovenskih telovadnih organizacij. Bil je član, tajnik ali predsednik številnih gradbenih komisij ali odborov v krajevnem, občinskem in republiškem pomenu. Staničevo publicistično delo obsega nad 400 člankov, razprav, prikazov in projektov. Objavljal je v Gradbenem vestniku, Novi proizvodnji, Gospodarskem vestniku, Naših cestah, Cestah in mostovih, IT novinah, časopisu Put i saobraćaj, v Komunalcu, Delu, Dnevniku, Tribuni, Dolenjskem listu, Avto-moto reviji, Naši komuni, Ribiču, Dogovorih, Planinskem vestniku. Pisal je predvsem o cestah in mostovih, vodnih regulacijah in urejanju barja, urbanizmu, ribištvu, planinstvu, telesni kulturi in družbenih vprašanjih. Leta 1994 je izdal knjigo Mojih 90 let. Pri 96 letih se je vpisal v prvi letnik na oddelku za gradbeništvo Fakultete za urbanizem, arhitekturo in gradbeništvo Univerze v Ljubljani.

Za svoje delo je prejel več odlikovanj, priznanj, diplom, plaket, znakov, pohval, tudi Red dela z zlatim vencem (1980).