ŠONC, Alojzij

Alojzij Šonc, nadučitelj, pevovodja in skladatelj, rojen v Tomaju, brat duhovnika Henrika Šonca in skladatelja Viktorja Šonca. Učiteljišče je končal v Kopru leta 1892.. Bil je glasbeno zelo nadarjen. Poučeval in vodil je pevske zbore v raznih krajih na Krasu. Med leti 1905-1908 je vodil Pevsko društvo Hajdrih na Proseku in bil zborovodja mešanega pevskega zbora in moškega kvarteta. Nazadnje je služboval v Koprivi, verjetno od leta 1910 do leta 1926, gotovo pa že pred prvo svetovno vojno. Vodil je moški cerkveni zbor in bil zadnji in najuglednejši koprivski organist in pevovodja. Po zatrtju slovenskega šolstva je fašistična oblast začela premeščati slovenske učitelje v notranjost Italije. Tja je bil premeščen tudi Šonc, vendar se ni pokoril in se je zato leta 1926 raje predčasno upokojil. Po značaju je bil vase zaprt, tako da ga je upokojitev še bolj odtujila družbi.

Uglasbil je veliko več skladb, kot jih je objavil. Objavil je Tantum ergo (Ljubljana, 1913)za mešani zbor. Ustregel je Milku Matičetovemu, nekdanjemu svojemu učencu, in mu leta 1935 uglasbil nekaj kraških ljudskih pesmi (npr.: pesem O sv. Andreju). Zložil je več pesmi za mladinski zbor med katerimi so tudi: 1-glasne Ciganček; Koline; Pikelj-pakelj; Kralj Matjaž; Zlati sonček in 3-glasne Jezdec; Turek. Nekaj njegovih cerkvenih skladb in priredb je še vedno neurejenih in v rokopisu. Nekatere so bile v medvojnem času zelo priljubljene med otroki.

Umrl je v Koprivi, kjer je tudi pokopan.