ŠOLAR, Jakob

Med leti 1902-04 je obiskoval osnovno šolo v Dražgošah, leta 1905 v Škofji Loki, med leti 1905-07 pa v Ljubljani v Marijanišču. V letih 1907-08 je klasično gimnazijo obiskoval na drugi državni gimnaziji v Ljubljani, med leti 1908-15 pa na prvi državni gimnaziji v Ljubljani. Maturiral je leta 1915 z odliko. Med leti 1915-19 je študiral bogoslovje v Ljubljani. Ordiniran je bil leta 1918. Med leti 1918-24 je bil prefekt v škofijskih zavodih v Šentvidu. Hkrati je študiral slovenski in francoski jezik na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Diplomiral je leta 1922. Poleti leta 1920 je bil na počitniškem tečaju francoščine v Strassbourghu, poleti leta 1922 pa na tečaju srbskohrvaškega jezika v Mostarju. Med leti 1922-24 je bil na strokovnem izpopolnjevanju v Parizu na Ecole pratique des Hautes Etudes, Sorboni, College de France in na Institut catholique litteraire.

Med leti 1924-27 je služboval kot suplent na gimnaziji v Šentvidu. Profesorski izpit je napravil leta 1927. Med leti 1927-41 je bil na gimnaziji v Šentvidu profesor slovenščine in francoščine. Med leti 1941-45 je bil profesor na klasični gimnaziji v Ljubljani. Prizadeval si je za enoten boj proti okupatorjem. Leta 1941 je bil pobudnik ustanovitve Slovenske zaveze. Zavračal je metode in cilje KPS in kolaboracijo. Jeseni leta 1944 je bil aretiran in nato v internaciji v Dachauu. Formalno je bil ves čas internacije profesor na škofijski gimnaziji v Ljubljani. Iz internacije se je vrnil leta 1945 in bil takoj dodeljen ordinariatu za dušnopastirsko delo. Na predlog SAZU je bil decembra leta 1945 imenovan za profesorja na klasični gimnaziji v Ljubljani. Med leti 1946-49 pa je bil v službi na SAZU kot glavni eksceptor za veliki slovar slovenskega knjižnega jezika in glavni pomočnik pri redakciji predelanega in dopolnjenega Pleteršnikovega slovarja. Od leta 1949 dalje je bil znanstveni, od leta 1951 pa višji znanstveni sodelavec na SAZU. Leta 1952 je bil iz službe odpuščen. Po montiranem političnem procesu je bil med leti 1952-57 zaprt na Igu. Leta 1958 je postal kanonik ljubljanskega kapitlja in ravnatelj škofijske gimnazije v likvidaciji. Leta 1965 je dobil naslov prelat in postal častni član Slavističnega društva Slovenije.

Štejejo ga za najpomembnejšega slovničarja med A. Breznikom in J. Toporišičem. Ukvarjal se je z jezikoslovjem, literarno zgodovino in kritiko. Pisal je eseje in članke o duhovnih, narodnih in kulturnih vprašanjih. Pripravljal je čitanke za nižje razrede gimnazij. Nasprotoval je uvajanju enotnih jezikovnih in literarnozgodovinskih učbenikov za celo Jugoslavijo. Ustanovil in urejal je zbirko Cvetje iz domačih in tujih logov. Sodeloval je pri Slovenski slovnici, Slovenskem pravopisu in slovarju slovenskega knjižnega jezika. Prevajal je iz francoščine in nemščine.