SLOMŠEK, Anton Martin

Bil je duhovnik, lavantinski škof, narodni buditelj, pisatelj, pedagog in skladatelj. Rodil se je na Slomu v Unišah v bližini Ponikve kot prvi od osmih otrok premožnima kmetoma Marku Slomšku in Mariji roj. Zorko, ki je bila doma iz Brdc pri Črešnjicah. Prvo izobrazbo je nabiral pri kaplanu Jakobu Prašnikarju po nedeljskih mašah. Šolanje je jeseni 1814 nadaljeval v Celju, kjer mu je ves čas stal ob strani domači kaplan. Ob učenju si je tudi sam služil denar s poučevanjem učencev bogatih staršev. V njem pa je vseskozi zorela želja po duhovniškem poklicu. Po končani celjski gimnaziji leta 1819 je odšel na licej v Ljubljano, kjer je bil sošolec Franceta Prešerna in nadalje v Senj. Jeseni leta 1820 se je vpisal na bogoslovje v Celovcu in bil zaradi svoje zagnanosti in sposobnosti že 8. 9. 1924 posvečen v duhovnika. Novo mašo je opravil v Olimju, 26. septembra 1924. Po novi maši je še eno leto študiral bogoslovje v Celovcu in redno maševal v bolnišnici sester elizabetink. Ker je teološki študij opravil odlično so mu ponudili nadaljnji študij, ki pa ga je Slomšek zavrnil. Odločil se je za življenje med preprostimi ljudmi. Njegova prva služba (28. julij 1825) se je pričela na Bizeljskem in nadaljevala v župniji Nova Cerkev pri Vojniku (1. maj 1827). V času  svojega službovanja v Novi Cerkvi se je izkazal kot odličen pridigar, veliko je pisal (tudi pesmi kot znana Večernica), poučeval otroke in se udeleževal raznih slovesnosti. Po dveh letih kaplanovanja je 1. novembra 1829 Slomšek dobil novo službo kot spiritual v celovškem semenišču. Tukaj je ostal devet let in v tem času ogromno pisal. Zbiral je ljudske pesmi, imel tečaje slovenskega jezika, pisal pridige, med počitnicami pa prepešačil vso deželo od Celovca do Salzburga, Dunaja, Celja do Zagreba. Leta 1838 je zaprosil za službo v Vuzenici, ki je bila takrat brez župnika. Popravil je farno cerkev in kupil veliko opreme za cerkev. Največ časa je posvetil otrokom. Zanje je ob večerih pisal znani učbenik za nedeljske šole Blaže in Nežica v nedeljski šoli. Knjiga je bila večkrat ponatisnjena in prevedena. 1. oktobra 1844 je Slomšek dobil nove naloge kot kanonik v Štentandražu v Labotski dolini. Bil je šolski nadzornik v lavantinski škofiji, hkrati pa še župnik v Vuzenici. Kasneje se je preselil v Šentandraž in za šolarje napisal dva molitvenika. Želel si je ustanoviti tudi svojo založbo, pa mu to ni uspelo, zato se je posvetil pisanju. Ko je leta 1845 umrl celjski opat, je Slomšek zaprosil za službo v Celju in jo 3. marca 1846 tudi dobil. 5. julija istega leta pa je že sprejel službo škofa v lavantinski škofiji. Skrbel je za duhovno prenovo škofije, ustanovil založbo Mohorjeve družbe, molitveno bratovščino Cirila in Metoda, ter pomagal nadarjenim dijakom. Po letu 1948 je sodeloval pri reformi avstrijskega šolstva in izdal veliko učbenikov, beril, katekizmov. Veliko Slomškovo narodno zgodovinsko dejanje pa je bil prenos škofijskega sedeža iz Šentandraža v Maribor (1859). S tem dejanjem je prispeval k večjemu ozemeljskemu in duhovnemu bogastvu slovenske dežele. Istega leta je v Mariboru ustanovil bogoslovno in teološko šolo, prvo visoko šolo v Mariboru in predhodnico današnje univerze.
Maja leta 1862 se je v Rimu srečal s Papežem, že 24. septembra 1862 pa je v Mariboru umrl. Pokopan je v kapelici Žalostne Marije Božje na mariborskem pokopališču. Leta 1941 so Nemci zahtevali, da se njegov grob prenese v grobnico pod frančiškansko cerkev. Ko so leta 1987 obnovili mariborsko stolnico je njegova krsta našla mesto v njej.
15. februarja 1999 je apostolski nuncij objavil, da bo papež 19. septembra slovesno razglasil častitljivega božjega služabnika Antona Martina Slomška za blaženega. Na dan njegove smrti se v cerkvenem koledarju obhaja njegov god. Je zavetnik leta 2006 ustanovljene celjske škofije. V Novi Cerkvi, kjer je kot mlad kaplan služboval v letih 1827-1829, je od leta 2013 urejena Slomškova spominska soba.