SLEKOVEC, Matej

Matej Slekovec se je rodil v Kunovi pri Negovi v kmečki družini. V Mariboru je obiskoval gimnazijo, nato pa bogoslovje in bil posvečen v mašnika leta 1871. Še istega leta je nastopil službo kot kaplan v Središču ob Dravi, kjer je ostal do leta 1878, ko je bil premeščen v Cirkovce, leto kasneje pa k Sv. Marku niže Ptuja (Markovci). Leta 1882 je zaradi nevarne bolezni stopil v začasen pokoj in čez zimo odšel v Gorico na zdravljenje. Spomladi leta 1883 si je toliko opomogel, da je lahko nastopil službo kaplana pri Sv. Lovrencu na Dravskem polju. Končno se je ustalil v Markovcih, kjer je deloval kot župnik od leta 1887 do upokojitve leta 1903. Že od mladosti je Slekovec večkrat hudo bolehal, predvsem zaradi dejstva, da je v dijaških letih stradal, kar je za zmerom izpodkopalo njegovo zdravje. Umrl je 15. decembra 1903 v Ljubljani, kjer je tudi pokopan.
Kot zgodovinar-samouk je zbral obsežno zgodovinsko dokumentacijo in napisal pomembne zgodovinske razprave o slovenski Štajerski. Čeprav je največji pomen pripisoval zbiranju zgodovinskega gradiva, pa je objavil kar nekaj zgodovinskih razprav, največ kot članke v časopisih Slovenski gospodar, Kres, Slovenec, Popotnik, Voditelj v bogoslovnih vedah, Südsteirische Post, Grazer Volksblatt ipd. Kot ponatisi iz časopisa ali samostojne publikacije so izšli naslovi: Župnija sv. Lovrenca na Dravskem polju (1885), Odlični Kranjci (1887), Kobilice (1887), Škofija in nadduhovnija v Ptuju (1889), Sekelj, rodoslovna in životopisna razprava (1893), Die Szekely oder Zekel v. Konvent (1894), Polidor pl. Montagnana (1895), Turki na slov. štajerskem (1894), Vurberk (1895) in nemški prevod Wurmberg (1895), Duhovni sinovi slavne nadžupnije Konjiške (1898), Kapela žalostne Matere Božje (1902).
Slekovec je kot prvi predsednik Zgodovinskega društva za slovensko Štajersko vso svojo pisno zapuščino z volilom prepustil društvu. Tako je bila ustvarjena trdna osnova za društveni arhivski fond, iz katerega je kasneje izšla pobuda za ustanovitev Banovinskega arhiva v Mariboru. Slekovčeva zapuščina predstavlja danes enega izmed najobsežnejših, vsebinsko najbogatejših in najbolj raznovrstnih osebnih fondov, ki jih kot naslednik banovinskega arhiva hrani Pokrajinski arhiv v Mariboru. Najobširnejšo razpravo o Mateju Slekovcu je objavil Fran Kovačič v časopisu za Zgodovino in narodopisje iz leta 1904 pod naslovom V spomin Mateju Slekovcu.