Slavko PUNGERČAR

Osnovno in meščansko šolo je do leta 1935 obiskoval v Krškem, kjer so stanovali starši. Leta 1936 se je družina preselila v Litijo.

Kot aktivist Osvobodilne fronte je začel delovati v decembru 1941. Med leti 1941 do 1943 je bil zaposlen na nadzorništvu železniške proge v Litiji. Januarja 1943 je bil aretiran, zaprt v litijskih zaporih in Begunjah. 11. marca 1943 je bil interniran v koncentracijsko taborišče Mathausen, kjer je bil vse do osvoboditve leta 1945. V taborišču se je spoprijateljil s slovenskim pisateljem Lovrom Kuharjem (Prežihov Voranc), ki mu je dal upanje za preživetje. V osvobojeno domovino se je vrnil 25. maja 1945.

Po osvoboditvi se je zaposlil kot upravnik v zdravstvenem domu v Pesjem pri Šoštanju, kjer je bil do leta 1947. Nato se je preselil v Celje, kjer se je zaposlil na Državnem zavodu za socialno zavarovanje, kot referent za posredovanje dela. Leta 1948 se je preselil v Šoštanj, oktobra 1953 pa ponovno v Litijo.

Leta 1957 je postal predsednik občinske skupščine Litija (župan občine Litija). Funkcijo je opravljal do leta 1967. To je bil najbolj ustvarjalen del njegovega življenja. V tem obdobju je v litijski občini nastalo veliko novih šol in vrtcev, čeprav delno z občinskimi in krajevnimi samoprispevki ljudi.

Leta 1967 je kandidiral za poslanca Republiške skupščine. To delo je neprofesionalno opravljal štiri leta. V tem času je bil zaposlen v litijskem gospodarstvu kot direktor Tovarne usnja v Šmartnem pri Litiji. Drugič je za poslanca kandidiral leta 1969 in bil ponovno izvoljen v gospodarski zbor. V tem zboru je bil podpredsednik odbora za finance in predsednik komisije za poslovnik.

Leta 1972 je začel opravljati funkcijo predsednika Občinskega sindikalnega sveta Litija, kjer je delal vse do upokojitve.

V Litiji se je že pred drugo svetovno vključil v družbeno življenje. Postal je član Sokola in navdušen športnik. Po vojni je bil športni delavec. Nekaj let je bil predsednik litijskega Športnega društva. Delal je tudi na področju turizma. Po upokojitvi je bil aktiven v Krajevni skupnosti – levi breg, litijskem društvu upokojencev. Večkrat so ga prosili za govornika v javnosti. Za ustvarjalno delo je prejel številna društvena, občinska in državna priznanja.

Pokopan je na litijskem pokopališču.