SLATAPER, Scipio

Družina je bila češkega in italijanskega porekla v tedanjem avstro-ogrskem cesarstvu. Po končani srednji šoli v rodnem mestu je v Firencah študiral italijansko filologijo, kjer je sodeloval z literarno revijo La Voce, ki sta jo urejala Giuseppe Prezzolini in Giovanni Papini. Med svojim bivanjem v Firencah je začel pisati eseje in članke o literarnem in kulturnem življenju v Trstu. Ohranil je tesne stike s svojim rodnim mestom, pri čemer je sodeloval z mladimi italijanskimi intelektualci iz Avstrijskega primorja. Pri Slataperju so se zbirali novinar in kritik Giulio Caprin, pisec Giani Stuparich, njegova žena Elody Oblath in njegov brat Carlo Stuparich, literarni kritik Silvio Benco, ter pesniki Umberto Saba, Virgilio Giotti in Biagio Marin.

Po samomoru prijateljice Anne Pulitzer leta 1910 se je umaknil v vasico Ocizla na kraški planoti nad Trstom, kjer je napisal svoje najbolj znano delo, lirski esej Moj kras (italijansko: Il mio Carso), ki velja za eno od mojstrovin italijanske proze fin-de-siecla. Esej, v katerem so vidni Nietzscheanski vplivi, opeva vitalizem in primitivne življenjske sile. Esej vsebuje tudi politično in filozofsko refleksijo. Med drugim je bil polemičen nad prevladujočo miselnostjo tržaških trgovcev, zlasti je kritiziral njihove protislovanske predsodke. Po drugi strani pa kontroverzno upodablja “potlačeno brutalno in barbarsko naravo” slovenskih kmetov s tega območja.

Moj Kras je izšel v Firencah leta 1912 in je edina knjiga, ki jo je napisal za časa življenja. Leta 1921 je Benjamin Crémieux knjigo prevedel v francoščino, kar je spodbudilo Slataperjevo prepoznavnost v Evropi v dvajsetih letih prejšnjega stoletja.

Po diplomi leta 1912 se je preselil v Hamburg v Nemčiji, kjer je bil lektor italijanskega jezika na tukajšnji univerzi. Ko je Italija 24. maja 1915 razglasila vojno Avstro-Ogrski, se je preselil v Italijo in se prostovoljno pridružil italijanski vojski. Poslali so ga na soško fronto. Decembra 1915 je padel v četrti soški bitki pri Podgori blizu Gorice, za kar ga je kraljevina Italija odlikovala s srebrno medaljo za vojaške zasluge.

Slataper je odločilno vplival na nastanek posebnega literarnega izročila v Trstu. Vplival je na znane pisce, kot so Giani in Carlo Stuparich, Fulvio Tomizza, Enzo Bettiza, Susanna Tamaro, Claudio Magris in drugi. Prav tako je vplival na številne slovenske pisatelje, zlasti na Marjana Rožanca in Igorja Škamperleja.