SKRINJAR TVRZ, Valerija

Rodila se je v rudarski družini v času gospodarske krize kot šesti otrok. V otroštvu jo je zaznamovala smrt matere. S 15 leti se je pridružila partizanom. Njeno ilegalno ime je bilo najprej Honorču, kasneje Valči. Bila je partizanska učiteljica, borka in šifrantka v operativnem štabu Šlandrove in Zidanškove brigade pri komandantu Francu Severju – Franti. Doživela in preživela je boje na Menini planini in preboj 500 borcev iz obroča 12 tisoč borcev esesovske divizije Galizien.

Po vojni si je želela postati učiteljica, a jo je pot vodila drugam. Najprej v politično šolo v Ljubljani, nato je kot dopisnica agencije Tanjug potovala po Jugoslaviji. Učila se je srbohrvaščine, delala novinarsko šolo in potovala iz kraja v kraj, v Beograd, Karlovec, Novi Sad, Sarajevo, kjer se je ustalila. Po delu novinarke Tanjuga se je v Sarajevu zaposlila v uredništvu tednika Sedam dana in v dnevniku Oslobodjenje. Zadnjih 13 let do upokojitve je delala kot namestnica glavnega urednika v uredništvu mladinskega časopisa Male novine. V Sarajevu je preživela 38 let, vse dokler je vojna v Bosni in Hercegovini oz. Jugoslaviji ni prisilila, da sta z možem pribežala v Slovenijo. V zakonu sta se ji rodili dve hčerki.

Vse do svoje smrti je bila aktivna borka proti fašizmu in se je redno udeleževala slovesnosti v spomin na dogodke NOB, na katerih je pogosto nastopila kot govornica.

Njen pisateljski opus je velik in jo uvršča med pomembne slovenske literarne ustvarjalke. Svoj navdih je iskala v prostoru, kjer je živela. Napisala je več kot 30 knjig – 12 povesti in romanov za odrasle in mladino, 12 kratkih proz in 3 pesniške zbirke ter 10 radijskih iger.

Pomembno je tudi njeno prevajalsko delo. Slovensko literaturo je prevajala v srbohrvaščino. Tako je predstavljala dela Toneta Svetine, Vitana Mala, Branke Jurca, Neže Maurer, Miška Kranjca, Kristine Brenkove, Toneta Seliškarja, Antona Ingoliča, Ane Tomič … Prevedla je Sveto pismo za mlade, njeni so tudi številni prevodi člankov, esejev, radijskih iger …

Tudi v Zagorju ob Savi in Zasavju je pustila nekaj svojih književnih spomenikov.  Še posebej je pomembna trilogija (“knapovska saga”) Zmajeva kri, v kateri je opisala rudarsko življenje, razvoj rudarstva vse od odprtja rudnikov rjavega premoga v Zagorju v 18. stoletju pa do njegovega zaprtja. Opisala je težke socialne razmere v knapovskem okolju, ki jo je tako močno zaznamovalo.

Njeno rojstno mesto Zagorje ob Savi ji je leta 1995 za njene uspehe na kulturno-umetniškem področju dodelilo priznanje dr. Slavka Gruma, leta 2011 je za rudarsko trilogijo Zmajeva kri prejela najvišje občinsko priznanje – zlato Grumovo plaketo.

Za svoje delo je prejela številne ugledne nagrade, med drugim leta 2012 v Sarajevu nagrado za življenjsko delo.