SKRABAR, Viktor

Viktor Skrabar je bil rojen na Ptuju okrajnemu zdravniku dr. Viktorju Skrabarju in Otiliji, roj. Leskošek. Med letoma 1886 in 1891 je obiskoval gimnazijo na Ptuju, nato pa šolanje nadaljeval v Gradcu, kjer je kasneje tudi študiral in končal pravo. Leta 1903 je nastopil službo notarskega pomočnika v pisarni notarja Filafere na Ptuju. Leta 1932 je bil imenovan za samostojnega notarja v Rogatcu, leta 1934 pa v Ormožu, kjer je ostal do smrti leta 1938.

Čeprav je bil poklicno zvest notarski stroki, se je z veliko vnemo posvečal arheologiji, na področju katere je pridobil tudi veliko strokovno znanje. Že kot gimnazijec na Ptuju se je ob spodbudi profesorja Franca Ferka začel zanimati za preteklost rimskega mesta. V času študija prava je v Gradcu poslušal arheološka in epigrafska predavanja, znanje pa je izpopolnjeval pri prof. Bormannu, Gurlittu in drugih arheologih, ki so raziskovali preteklost Poetovione.

Pozneje je pri izkopavanjih sodeloval s strokovnjaki, kot so dr. Mihovil Abramić, dr. Rudolf Egger in dr. Valter Schmid. Od leta 1903 je sam odkrival staro mesto in odkril številna pomembna najdišča: poznoantično rimsko grobišče na Zg. Bregu (1908/1909), staroslovansko nekropolo s 66 skeleti na grajskem griču (1909), ostanke rimskega mostu čez Dravo (1912), itd. Vrhunec njegovih prizadevanj je bilo leto 1913, ko je Muzejsko društvo pod njegovim vodstvom našlo in izkopalo III. mitrej na Zg. Bregu.

Viktor Skrabar je užival velik ugled med strokovnjaki in bil povezan z vodilnimi arheologi tistega časa. Po prvi svetovni vojni je kljub spremenjenim političnim razmeram uspel ohraniti vezi z avstrijskimi strokovnjaki, hkrati pa navezati nove stike z slovenskimi in jugoslovanskimi arheologi. Mihovilu Abramiću je zavzeto pomagal pri pripravi njegovega vodnika po rimskem Ptuju, ki je izšel leta 1925 v slovenskem in nemškem jeziku. Kar 35 let je opravljal delo kot lokalni spomeniški konservator za Ptuj in okolico. Bil je častni član Muzejskega društva na Ptuju in v Mariboru. Posebno zaslužen je za ptujski muzej, ki mu je preskrbel prostore v nekdanjem dominikanskem samostanu, kamor se je le-ta preselil leta 1928. Skrabar je ob preselitvi poskrbel za notranjo ureditev muzejskih zbirk v novih prostorih, ki so po mnenju dr. Franeta Steleta postale vzor znanstveno in reprezentančno postavljenih zbirk v lokalnem muzeju. Skrabar je bil tudi pobudnik znanstvene knjižnice Muzejskega društva, pri čemer je posebej zavzeto skrbel za kontinuiteto znanstvenih publikacij. Sam je članke objavljal v strokovnih revijah in zbornikih, pa tudi v graških in mariborskih dnevnikih. Večina njegovih objav je popisanih v Baševi Bibliografiji o Ptuju iz leta 1933.

Skrabarjeva osebna knjižnica, ki je obsegala preko tisoč enot gradiva, je po njegovi smrti prešla v muzejsko knjižnico in bila oblikovana kot posebna zbirka, t.i. Bibliotheca Skrabariana; danes šteje 315 enot gradiva in je ena od pomembnih fondov muzejske knjižnice.